Včeraj sem gledal, po nesreči, del Dnevnika. Maminega sinčka Berganta, ki se je pogovarjal z gospodom Englishem (še to). Predstavnikom UNICEFA. O lakoti, o katastrofi v Afriki, Jemnu, Siriji. In potem debata, ki jo je Bergant vodil v eno samo smer, katere končno sporočilo je bilo: za lakoto je kriva vojna v Ukrajini. Seveda tega ni rekel, ampak, vsakič znova, ko mu je English, ki je seveda prav tako sral v to smer, navrgel, že zaradi kozmetike poročanja, da so bili za to razlogi že prej, je Bergant spet uporabil ćudežno besedo "Ukrajina". Itd. In človek se seveda vpraša: koga naslavljate, komu to sporočate? Drugo vprašanje: zakaj nam to sporočate? Torej, ker gre za dnevnik, naslavljajo nas, široko javnost. Zakaj? Da nas osvestijo? Da bi mi pomagali otrokom v Afriki? Da bi se skupaj zbrali in molili, ker do tod seže naša zmožnost? Da bi zbirali za Unicef? Kupili kartice Unicefa za novo leto, donirali programu "za lepši jutri podhranjenih afganistanskih otrok", ja tudi njim. Sirija, Jemen, Afganistan, Sudan, Etipoija oz. Eritreja... Gospodje ogabni, patetični, smrdljivi, tlačani perverzno bogatih psov vojne in pohlepa, že kot froc sem moral v šoli kupovati znamke Unicefa, kartice za lačne. Takrat iz drugih kriznih žarišč. Koga vi to naslavljate, pičke jedne, patetične, smrdljive? Evo, ne dam, sploh nimam, ker ste že nas sesuli s to vašo korono, pa z vsemi temi vašimi prijemi. Ne dam, nič ne dam. Njim pišite, v svetovno banko, v centralne banke, v Davos, v Pentagon, to so naslovniki in uskladite, harmonizirajte svoj etos, šupki jedni. Že po koroni bi vas morali, tako kot vso to politično gamad, šutnat pred sodišča, ne pa, da vas zdej gledam, patetike ogabne, kako se profesionalno jočete, da še naprej služite tem psom. Ogabno!

(M.H.)