Objavljeno Jun 11, 2022
Berto je bil močan fant, kakšni so bili nekoč redki. Koprska dekleta so pravila, da bi ga vzela, če le ne bi imel tiste napake, o kateri je znano, da se nikoli ne popravi, ker se drži starega pregovora, da se vinski bratec spreobrne, kadar se v jamo zvrne. To pa ne drži v celoti, ker se taki fantje in možje večkrat obrnejo. Večkrat se spet priplazijo iz jame in tudi kmalu spet padejo notri, vse dokler ne ostanejo notri in jih pogrebci zastonj zdravijo s hladnimi obkladki po celem in na debelo. Obstajali pa so tudi častne izjeme, kot je bil Berto. Dokler sta še njegova starša živela, sta Berta vedno opozarjala, naj pusti pijačo. Oče je bil bolehen in je vedno pravil, da ne bo več dolgo tlačil istrsko zemljo. Nekega daljnega dne je oče poklical Berta in mu začel govoriti: »Berto muj, na bo dugo, ke bon mogu jet pud ćipreše eno kaj ća bet sez tabo, ku sa na boš popravu? Boš ostau san, ke anka toja mati bo šla za mano u krtovo deželo. U štali jimaš Boškarina, osla, kravo, zajce eno kakuša; Vsa tu klića pu dele, klića zamlja, klića blago Berto muj, eno zdaj na boš mogu jet vać taku napret.« V očeh se je očetu zasvetila solza. Berto je poslušal očeta in prizadelo ga je njegovo tako resno in žalostno govorenje. Še huje mu je bilo, ker je v kotu sedela mati in smrkala v predpasnik. Potem je oče še nadaljeval: »Berto muj, pojeskat se beš mogu kašno pridno žano eno jo prpaljat u našo hišo.« Zelo redko je Berto zahajal med vrstnike, saj je imel vsa leta dovolj dela, tudi jedače in pijače ni manjkalo doma. No, na kakšno šagro na podeželje je že šel, vedno pa ga je najbolj mikal šank. Ob njem je s kakšnim vinskim bratcem slonel, dokler se nista do kraja nadelala, plesal je le, če so ga že nasekanega prijatelji pripravili do tega. Neko daljno lepo in sončno nedeljo, je Berto opravil dela v hlevu, lepo pometal korto in se odpravil v hišo. Poiskal je najboljše, kar bi se dalo obleči popoldne za šagro. Skrbno kakor še nikoli se je obril in umil. Čevlje, ki niso bile več bogve kaj, je namazal z globinom, zglancal do visokega sijaja in tak se je odpravil na šagro v Semedelo. Čas je potekel in ljudje so se začeli zbirati pred plesiščem. Posedali so po klopeh, nekateri fanti in možje so pri pultu naročali pijačo. Ob ograji so v gručah stala dekleta, ki še niso imele parov, pogledovale so po fantih, zaupno so stikale glave in se nasmihale. Berto je opazil, da so pogledovale tudi njega in se smejale, bilo mu je nerodno, da ni vedel kam bi se dal. Godba je začela igrati in nekateri posamezniki so odprli prvi ples, kmalu so se vrteli tudi drugi pari. Berto si je naročil prvi kvartin, na dušek je izpil in naročil drugo merico. Kar naenkrat je pred Bertom stalo dekle, kaj dekle, ženska in pol. Bila je kakšen palec nižja od njega, močnih rok in nog, iz prikupnega obraza so sramežljivo gledale temne oči. V zadregi si je popravljala malo nerodno frizuro in se predstavila kot Rina. Še bolj je bilo nerodno Bertu, saj dolgo ni bil sposoben izustiti kaj pametnega. Mučen molk je trajal kar preveč dolgo in Berto je začutil na sebi pritajen ljubezenski dekletov občutek, ki je bil namenjen samo njemu. To bo ženska za mene, mu je mlelo po glavi in končno se mu je njok v grlu izgubil in jo vprašal: »Kaj si sama, nimaš maroža?« To je bilo vse, kar je v tistem trenutku zmogel spraviti iz sebe. Rina je samo odkimala in ga pogledala izpod obrvi, Berto se je kar topil ob takem pogledu in jo nagovoril: »Rina, kaj na be ti uzela mana? Jiman u Kopre hišo, u Škocjane zamljo eno u štale doste blaga. Moja stara dva bojo brž umrle, oba sojo bolane eno jaz na moran bet brez ane brave žane.« Rina je nemirno prestopala z noge na nogo, še vedno naslonjena na ograjo plesišča, je presenečeno pogledala prikupnega, naglega in postavnega snubca. »Ma gdu be vzeu mana, ku ledje šrajajo ukule, da sen eno malo dišpošenta. Hode ti jeskat kašno drugo žano eno mana peste na mire, tan jeh ja doste eno čakajo za plesat.« Je Bertu razlagala in hotela oditi, Berto pa jo je prijel za roko tako močno, da mu je ni mogla izmakniti, le pogledala ga je plašno in vprašala: »Kaj Berto, se res mana izbrau?, zatu, ke mana neća nobaden, anka ku znan delat vsa u hiše, eno anka par zamlja, zdrava son eno močna eno anka koredo jiman,« se je pohvalila. Bertu je srce poskakovalo, bila mu je všeč dekletova odkritosrčnost, zato je tudi sam se hotel izpovedati. Povedal ji je odkrito, da rad pije in da ga oče zato vedno krega, mati pa da joče, da bo kmetija propadla. Rina ga je pomenljivo pogledala in dejala, da je pijača pač hudo zlo in da prinaša v družino samo nesrečo. Ona pač je to dobro vedela, ker je tudi v njihovi hiši bilo zaradi tega mnogokrat hudo. Bertu je zaigralo srce, ni več izpustil Rinine roke in dejal: »Ti boš moja!« in jo odpeljal na pijačo. Potem sta plesala, kakor sta znala, oba vesela in srečna. Berto je Rini obljubil, da se bosta še tisto jesen poročila, potem jo je pospremil domov, ker je rekla, da ji je mati dovolila, da je lahko na plesu le do devete ure. Bertova starša sta preživela zimo, čeprav sta ju starost in bolezen nekaj časa preveč nadlegovali. Prišla je lepa, cvetoča pomlad in z njo veliko dela. Berto je bil čisto drugačen, kakor da ni bil več tisti zanikrn, preveč samosvoj in zapit mož. Postal je resen mož in skrben gospodar. Ženo Rino pa so vsi sosedje imeli še posebej radi, ker je znala vsakemur priskočiti na pomoč kadar so bili potrebni. Posebno skrbna je bila Bertova žena Rina do Bertovih staršev, ki jima je s svojo dobroto in pridnostjo podaljšala življenje in rešila njihovo domačijo. Danes se okrog lepe in prenovljene njihove družinske hiša podijo Bertovi in Rinini vnuki….Naj počivata v miru!
Viktor Pucer, kimavec 2020 (slika simbolična)
https://www.facebook.com/groups/642544633155182/
Jun 11, 2022