"Tovariši, če že tonemo, potonimo s plapolajočimi zastavami," je bil jingl na Radiu Študent v 80-ih. Zastave pred RTV-jem so zadnje mesece prevečkrat črne, odhajajo sodelavci, umirajo sodelavci, umirajo nekdanji sodelavci; simbolno se kaže podoba notranjosti, predvsem televizije. Leon je ponovno zadel bistvo.

Vlak nacionalke pelje v prepad

Nekaj časa smo se smejali. Potem smo se čudili. Zdaj se lahko le držimo za glavo. Nekdo je očitno res padel na glavo. Nekomu se je dokončno odpeljalo. Ni več smešno.

Govorim o generalnem direktorju RTV Andreju Grahu Whatmoughu. V principu me ne briga, kaj je gospod po poklicu, izobrazbi, verski opredelitvi, ideološki opredeljenosti in kateri vrednostni principi ga peljejo skozi življenje. Tudi me ne briga, kaj so njegovi hobiji, kaj bere, kaj ga drajva skozi lajf in kakšno družinsko ali spolno življenje fura. Res me ne briga. Mi je nezanimiv na celi črti. Čista brezbarvna entiteta, ki ni niti snov. Fluid brez vonja in okusa. Za mene toliko nezanimiv, da ne grem niti v strica gugla pogledat, od kod se je vzel. Vem le, da je padel z neba kot helikopterski denar. Dali so nam bone in zraven so nam podtaknili še šefa nacionalke. Logika je bila preprosta. Saj vemo, da nima pojma, saj vemo, da bo izgubljen, in konec koncev vemo, da bodo vse njegove odločitve slabe, ampak naš pa je. In to globoko naš. Na celi črti naš.

Stop. Lahko da je že prepozno. Vlak rušenja nacionalke je ostal brez tirov. Prosto pada v prepad. Zakaj? Preprosto zato, ker ta tip, ta generalni direktor, nima treh čistih o televiziji. Tip nima dveh čistih o medijskem prostoru. Tipu se niti približno ne sanja, kaj je to javna televizija. In tak tip ti gre uničit institucijo. Kot kakšen buldožer korak za korakom. Ta tip gre ukinjat oddaje. Ta tip gre nastavljat nesposobneže na odgovorna mesta. Ta tip gre v projekt alternativnega informativnega programa z neko Panoramo, ki je na ravni sedemdesetih. Na ravni totalnega amaterizma in vaškega primitivizma ter bulvarskega beleženja stvarnosti. In ta tip gre na koncu ukinjat dopisništva nacionalke v Moskvi, Rimu, Berlinu in Bruslju.

Pred javnostjo in zaposlenimi, ki ga ne šmirglajo pet posto, mu ne priznavajo nobene kredibilnosti, še manj lucidnosti in najmanj verodostojnosti, se lahko pri sebi opravičuje, da so glavni v nadzornem in programskem svetu, skratka neki zunanji arbitri, ki jih on le posluša. Skratka, red je le red. Zakoni so le zakoni. Spoštovani Andrej, ali je vam sploh jasno, kaj počnete? Ali to počnete pri polni zavesti? Ali res mislite, da delate dobro in da ste nam odjemalcem električne energije v kakršno koli korist? Ali so vaše odločitve sploh vaše? In povejte že enkrat, kaj za vraga sploh počnete na svoji funkciji! Povejte že enkrat, kaj je vaše poslanstvo! Če je vaš edini cilj uničiti javno televizijo, zbiti njeno kredibilnost na nulo, gledanje pa pod nulo, potem ste na dobri poti. Potem vam čestitam, dam kapo dol in vam kličem še na mnoga leta. Med nas vas je poslala božja roka, ki zagotovo ve, kaj dela.

Tu pa nastopijo ključna vprašanja. Kje se najdejo takšni tipi? Kdo jih najde? In kako ni nikomur nerodno, ko takšne tipe postavlja na pozicije, ki so za njih znanstvena fantastika?

Takšnih tipov je očitno veliko. Tipi, ki hočejo biti pomembni. Tipi, ki mislijo, da so kariere edina stvar na svetu, ki štejejo. Tipi, ki so prepričani, da jih bodo domači imeli še bolj radi, če bodo okiteni z direktorskimi titulami. Tipi, ki hlastajo po moči, odločanju, podrejanju, ukazovanju in vseh ugodnostih, ki jih prinašajo pozicije. Od nazivov, bonitete do privatnega šoferja. To so tipi, ki so pripravljeni prevzeti vsako funkcijo, ki mu jo ponudi gospodar.

Vprašanje, kdo jih najde, ima enostaven odgovor. Tisti, ki hoče imeti poslušnega izvrševalca. Tisti, ki hoče imeti vernika in sužnja. Tisti, ki hoče, da bo sam še naprej ukazoval, odrejal, podrejal in urejal. Tisti, ki ne verjame v sposobne druge in avtonomne druge. Tisti, ki mazohistično uživa, ko se tako nesposobni osebki zvijajo pred njegovimi očmi, njegovimi zahtevami in njegovimi željami.

Zakaj ni nikomur nerodno, ko takšne nesposobne tipe podpira v njihovi popolni nesposobnosti? Zelo preprosto. Večina jih je na isti ravni. Isti ravni neznanja in nevednosti. Isti ravni popolnega intelektualnega hendikepa in strokovne podhranjenosti. Tem v bistvu sploh ne more biti nerodno, saj tega izraza ne poznajo. Poznajo le dvojice naš in vaš, moj in tvoj, lojalen in nelojalen. In priljubljeno mantro, da bodo vse zrihtali. Na koncu vse porihtali.

Če je pred desetletji Spomenka Hribar kričala v prazno z vzkliki, da je treba ustaviti desnico, smo mi zdaj v podobni situaciji, ko moramo zavpiti na ves glas: Ustavite že to demontažo nacionalne televizije! Ustavite njeno razgradnjo in popolno sramotenje! Ustavite že te totalno zaslepljene vernike, ki ne ločijo več realnosti od fikcije!

Ustavite že enkrat vse, ki se jim meša od moči in vpliva. Zato, draga nova oblast, kaj še čakate? Robert Golob, Tanja Fajon in Luka Mesec, boste še kar tiho? Boste res samo sprejemali razna pisma in potem odgovarjali, da bodo to obravnavali za to pristojni odbori? Boste res začeli stokati, kako se določene stvari ne dajo spremeniti in kako to zahteva čas? V tem čakanju se bo namreč kompozicija nacionalke raztreščila na prafaktorje doli na dnu prepada ...