PATETIČNA IZPOVED MOHORJA HUDEJA

Objavil/a Dajana Babič, dne 2022-08-05 ob 10:56:54
Ko se odločim za daljši zapis, zmeraj storim tole: prerešetam se. Sebe, v celoti. Najprej racionalno, kakšni so vzgibi za zapis, potem se testiram v zvezi s tem, če morda zapisu ne botruje kakšen podzavesten impulz. Recimo ekshibicionizma, kakšna skrita računica. Temu se skušam na vsak način izogniti, če začutim, da bi lahko bilo kaj takšnega. Običajno odplavam v mislih, primerjam tisto kar sem detektiral v sebi in iščem že znane vzporednice iz mojega spominskega fonda. Potem se šele odločim, da se lotim zapisa. Vsaj, če se resno česa lotim, ker dostikrat kaj zapišem zgolj zato, ker vem, da besede, ki niso izgovorjene, ki so zgolj na ravni premišljevanj, ne obstajajo v praksi. Če pa so, kot pravi v nekem Mariasovem romanu nek lik, izgovorjene, imajo svojo moč. Lahko tudi prekleto. Ali pa subverzivno. Slednjemu skušam slediti. Vem, temu se lahko reče tudi napuh. Morda ga je nekaj, kaj pa vem. Tolažim se s tem, da preden kaj zapišem, dobro preverim, če je dobronameren. Kaj pomeni dobronameren: grobo povedano, dobronameren v smislu neke abstraktne podobe, kot si predstavljam humanističen vzgib.
Vem, da sem pismen. Hudo pismen. Sposoben sem napisati praktično karkoli. In če bi imel dovolj časa, bi verjetno to tudi storil. Ampak to je druga zgodba, ki jo morda nekoč udejanim. Vem tudi, da je kakšnih 95 posto svetovne populacije nepismene. Ne gre za funkcionalno nepismenost, to je stvar agende. Gre za bivanjsko nepismenost, kar je huje. Ta seže celo v akademske kroge. Ali pa – v stroko, ki je nategnjena po dolgem in počez - s strani medijskega toksina pa zlorabljana za brainwashing globalne populacije.
Še boljši sem kar se tiče branja. Ko nekaj prebiram, se mi sproti izrisuje slika tega kar je povedano, hkrati pa se mi izrisuje tudi podoba govorca in namena njegovega zapisa ali govora. Rekel sem, preden kaj zapišem, preverim svoje podzavestne vzgibe in v tem trenutku bi se lahko vprašal, mar se ne precenjuješ? In ko se vprašam, mar se ne precenjuješ, se hkrati vprašam tudi, od kod prihaja vprašanje, če se ne precenjuješ, je morda v nekakšni korelaciji s tem, da se mi od nekod vsiljuje drugo vprašanje: mar se ne bo nekomu zdelo, da se s temi trditvami napihuješ? No, toliko v pojasnilo, vsega se zavedam. Toda važen je moj odgovor na to. Ker kaj si nekdo drug misli o tem, bi lahko bilo tudi omejujoče, lahko bi blokiralo tok misli v meri, da obmolknem. Da si rečem: nima smisla, rečeš kaj ali ne, vseeno je. Itak bo kdo drug to povedal. Kar je nedvomno res. Toda ta nekdo sem lahko tudi jaz.
Naj povem, da sem človek, ki brez svobode ne funkcionira. Oziroma, ne funkcioniram sproščeno. V mislih imam eno samo misel: kako posekati spone. In ne odneham. Ni šanse, da me kdo v tem kontekstu premakne. Priznam, v tem smislu sem fanatik in to je tudi edino, kjer se ne sprijaznim s tem, da nisem sam na svetu. Niti najmanjše možnosti ni, da bi se prilagajal. In moje življenje je bilo v glavnem eno samo prilagajanje drugim. Ampak, do točke, kjer mi nekdo krati svobodo.
Torej, h konkretnemu. Dve leti in pol se že odvija proces globalnega zasužnjevanja, kratenja vseh možnih človekovih pravic. Pravic, ki smo se jim v nekem trenutku na zavestni ravni odpovedali s tem, da smo jim nevede, v zmotni zaverovanosti v to, da je to nespremenljivo, podelili status teorije. In v preteklih letih smo doživeli hudo streznitev.
Ko se zazrem v mojo osebno biografijo, res osebno, ne tisto, namenjeno, da se samopoveličuješ, najdem v njej stalnico, osebnostno potezo mojega značaja. Reče se ji: preprostost. Če analiziram naprej, naletim na hkratnost – v smislu tega, da ne zapiram vrat svetu v najširšem pomenu besede. Recimo: zame ni razlik, svet je eden, ne pa reduciran na posameznosti. Banalno povedano: svet si ne razlagam skozi biologijo, matematiko, psihologijo in tako naprej, pač pa skušam najti celosten pogled. Celo stavim nanj. Redukcionizmi mi ne dišijo, preveč napak sem odkril v njih in kar je najpomembnejše (in značilno za naš čas), če v matematiki pozabiš prenesti v enačbi v naslednjo vrsto en sam »a«, lahko računaš v nedogled, kot mož na planetu Malega princa, pa ne boš prišel nikamor. Trud je zaman, jalov, četudi si spričo njega občudovan. Žal premnogi trud cenijo bolj kot resnico. Morda je dober za kaj drugega, za to, da se sporazumemo in se kaj naučimo zagotovo ne.
Ta »pozabljeni a« je vzrok za marsikatero težavo, ki jo imamo danes v svetu. Je prispodoba za ideologijo, ki smo ji priča. Na vseh področjih. »Pozabljeni a« ni zgolj stvar vertikalne ideologije, od zgoraj navzdol, tudi obratno težavo imamo. Od spodaj navzgor! Ničkolikokrat sem naletel na to, da nekdo kritizira »pozabljeni a« na način, kjer je »pozabil b«. In smo tam oz. tu, kjer smo.
Od srednješolskih let sem prebiral knjige, v maniri, ki sem jo omenil, enciklopedično, ne glede na stroko ali kakršnokoli drugo omejitev (nek bumbar, ki mi je anonimno pisaril, ker sem mu šel očitno več kot na živce, me je posmehljivo označil za »novega polihistorja«; še bolj ironično je to, da je celo zadel). Potem sem prepotoval (imel sem to srečo) lep kos sveta. Imel sem srečo, da sem se dobesedno moral seznanjati z vsemi svetovnimi civilizacijami (od egipčanske, vzhodnih, bližnjevzhodnih, mediteranskih, anglosaških….ni da ni) in vse to sem si ogledal »mrtvo v živo«. Živel sem ta svet!!! Da se vrnem h knjigam. Dobrih 30 let že prebiram redno filozofijo in non stop prebiram o »krizi evropske civilizacije« pa krizi tega ali onega. Filozofi so o teh »krizah« pisali vedno znova. In zmeraj se mi je zdelo, da so nekje pozabili »a« ali pa »b«. In zmeraj bolj se mi zdi, da je »kriza« bolj kot ne oznaka za izgubo celostnosti tega sveta (pa ne govorim o jebenem new age holizmu). Ker celostnost je ponižna in preprosta, kar kliče po sveti obravnavi.
V času globalizma, ko so nas pripeljali v »celostnostno godljo« smo se skupaj znašli na razpotju. Pri »onem«, vsem kar nisem jaz (po Buberju), pogrešam preprostost. V njej vidim ključ do rešitve. Nasprotje preprostosti je v jezikovnem smislu »zapletenost« ali pa »zakompliciranost« po domače. Slednje se je razbohotilo. Pravo baročno obdobje zapletenosti nas obkroža, prava goščava zakompliciranosti. In »Stvarnik« tega je drug segment baroka: metoda!!!! Nusprodukt razuma nas je preplavil. Kult razuma, ki je običajno še komercialno zlorabljen.
Rekel sem, da je preprostost stalnica, ki jo najdem pri sebi skozi čas. Čutim jo kot pomirjenje s svetom, z okolico. Čutim jo kot polje dialoga med vsemi nami. Čutim, da je to katarza, ki jo potrebujemo, ki si jo, gledano »humanistično angažirano« človeštvo zasluži. Ne »sveta preproščina«, pač pa preprostost. Saj se razumemo? Nič nevrotičnega ni v njej!
To, to sem hotel povedati. Itak vem, da bo večina obupala ob branju tegale, ampak, slednje se mi zdi tako zelo pomembno, da bi bilo fajn, če bi prišli do konca.
Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Ni komentarjev
Dajana  Babič
Dajana Babič
Objavil/a 2022-08-05 10:56:54 (pred 5 dnevi)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
VREČI BEOVIĆEVO NARAVNOST V OGENJ!
Urška Puš o komunikaciji s pokojnimi: Ljudi je strah pred neznanim!
Floskula, ki so jo prodajali narodu popolnoma vsi sodelujoči v zločinu proti človestvu!
IZJAVA ZA JAVNOST SINDIKATA ZDRUŽENJE STARŠEV SONCE SLOVENIJE
Vstanimo LJUDJE!
CEPIVA SO BIOLOŠKO OROŽJE!
VLADIMIR MATIJANIĆ
NAJ MI PROSIM NEKDO RAZLOŽI, KAKO JE MOGOČE, DA OB ZAČETKU DEŽJA IZ ŽLEBA TEČE PENA IN SMRDI PO NEKEM ČISTILU?
V UKC MARIBOR VZELI DOJENČKA OD MAMICE, NI GA VIDELA 10 UR!
VNETNI BOLEZNI SRCA MOŽNI NEŽELEN UČINEK CEPIVA PROTI COVIDU-19
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
Avgust 2022
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj