Gnes si mlejša generacija verjetno že žmetno predstovla, kak je bilo negda, dere so šli v jesen v šumo, pa so iz šume vozili süho listje. Pri fsakši hiši, ki je mela živino, je bija negda plac ali hüta, ki so mu rekli listjak. V listjak se je naklačilo listje, ki se je nücalo za nastilati živini - sej so slamo nücali za pokrivaje streh, vezaje v goricah, pozimi pa so jo polagali kravan med krmo, ki se je večinoma šparala za kuje.

Vejkše kmetije so za grablanje listja mele delavce - težoke, ki so jin pravili ˝listjori˝. Nagrablano listje so nosili v krpelah ali locneh (pletena košara iz vrvi), klačili pa so ga na voze in vozili domu. Stori lidje se celo spomijajo, ka so pogosto pograblono šumo še zmeli z brezovimi metlami, ka so brali bükefco (bukov žir), ki so ga pozimi lüščili in odovali za olje.

Si lehko gnes predstovlamo takši odnos do šume pa narave? Ko pogosto še skos v šumah nejdemo odvržene piksne, plastiko pa drügi odpad?

foto: grabloje listja v šumah ob Dravi, leta 1959, avtor: Jože Gal