Alojz Studen Luj

SMRT TELESA

Naši predniki so dobro vedeli, da niso telo, ampak duša. Tudi duše so različne. Literature z vzhoda nam govorijo, da so vse duše večne, v resje pa ni tako. Duše, ki imajo duh (duh Stvarnika), so večne. Duše, ki nimajo duha, gredo po smrti na rob sveta Jav in bivajo tam, dokler se jih na zemlji spominjamo, nato razpadejo. Svet Jav je svet živih. Svet Prav je svet Bogov in svet Nav je svet mrtvih. To so naši predniki dobro poznali, zato so znali pravilno pospremiti dušo po smrti telesa. Če po smrti človeka zakopljemo v zemljo, je njegova duša vezana na telo eno leto. Prej se ne more osvoboditi. Zato so naši predniki telo umrlega sežgali. To je duši omogočilo takojšnjo osvoboditev. Duša zapušča telo skozi hrbtenico in se dviga proti vrhu glave, zato ima občutek, da gre skozi temen tunel, ob koncu katerega je bela svetloba. Zelo grešne duše telesa ne zapuščajo tako, da se dvigajo in zapustijo telo na vrhu glave. Te se spuščajo in zapustijo telo skozi anus ter so odpeljane v nižje peklenske svetove. Kam bomo kot duša šli po smrti telesa, je odvisno od našega življenja sedaj, kako delujemo. Napredne duše, ki so presegle planetarni nivo evolucije in pridobile moč ustvarjanja, se dvignejo na višje nivoje v svet Prav - svet Bogov. Take so redke. Druge duše se vrnejo k svojim prednikom. V današnjem času je največ takih duš, ki se znova reinkarnirajo v novo telo na zemljo, da nadoknadijo, česar prej niso. Zato je zelo pomembno, kako živimo in za kaj porabimo svoje življenje. Človek, ki v življenju išče le užitke in materialno zadovoljstvo zase, je v resje na nižji stopnji zavesti kot žival. S tem nočem reči, da užitki in zadovoljstvo ne spadajo v življenje. Naši predniki so še kako znali uživati in biti zadovoljni, vendar na drugačen način in z drugimi stvarmi. Življenje je dano, da se spoznamo, da se spomnimo. Človeško življenje se začne z vprašanji: kdo sem, od kod prihajam in kam grem? Zato je nujno, da človek začne proces samospoznavanja, če hoče dvigniti svojo zavest.

Tako je, Resje.