Objavljeno Dec 06, 2022
Tokrat si bom vzel čas. Po tem, ko sem bil, že pregovorno, blokiran mesec dni. In bom verjetno spet, je prav, da si vzamem to pravico. Pa o teh blokadah niti nima smisla preveč debatirat, ker je enostavno groteskno. Od popolne cenzure svobode govora (ker v primeru, ko se človek ne strinja z LGB etc. ideologijo, ker gre za ideologijo, ne pa za svobodo posameznika ali za odteg le te, da se svobodno odloča in prakticira svojo spolno usmerjenost) do kazenskega sankcioniranja lastnega prepričanja, ki temelji predvsem na naravni, biološki podstati, ki jo skuša trenutna mainstream »kultura« podrediti, še več – jo vzpostaviti kot modus vivendi, po domače povedano, želi jo vzpostaviti kot potrošniški produkt: pojdi v prodajalno sanj, vzemi si kar ti ustreza, uresniči svojo blodnjo v vsakdanu, če ti ne uspe, je tu znanost, ki ti uresniči nadgradnjo tvojih želja, ki ti ustvari realnost kot si jo želiš, ki jo terjaš zase, ne pa kot je dana, NI DALEČ. Bodi sam svoj Demiurg (je pa res, da brez denarja ne bo šlo). Torej, če sem proti tej agendi transhumanizma, ker če je nekdo spolno tako ali drugače usmerjen, me ne briga, ker to ni moj problem, zdi pa se mi, da zadeva zgolj posameznike, ki to so, ne pomeni, da je v tem kakršnokoli sovraštvo. Če je moje prepričanje drugačno, je prepričanje teh, ki skušajo vse, ki smo v absolutni večini, še to za povrh, prepričati v nasprotno, vsaj nedemokratično (glede na večino), če že ne (vsaj psihološko) nasilje po sebi. Toda izkušnje, ki jih imam z blokadami, vsakič, ko omenim to problematiko, pa zagotovo nisem niti enkrat samkrat ščuval ali nagovarjal kogarkoli k nasilju proti tistim, ki so drugače spolno usmerjeni kot sem sam ali večina, ki se s tem vprašanjem sploh ne ukvarja niti si ne želi, pa jo v to nekdo na silo tišči, mi govorijo, da so »algoritmi družabnih omrežij« že nastavljeni tako, da je logika dvoma, logika enakopravne diskusije v tem primeru onemogočena. Res je, jaz sem gost na teh omrežjih, zlahka ugasnem, pa je problem rešen (to lahko storijo tudi na drugi strani). Pa recimo, da bi to storil. Je problem s tem rešen? Seveda ni. Ker argument v smislu: ugasni, pa bo, je identičen tistim nedavnim, ki sem jih poslušal v smislu cepljenja: saj ni obvezno so mi rekli, zakaj toliko vpiješ v zvezi s tem? Res je, nisem se cepil. Sem bil pa PRISILJEN, da sem ostal na čakanju, bil sem prisiljen nositi masko v gozdu, na cesti, prisilno so mi odvzeli vodenje, odvzeli so mi pravico iti v trgovino, spiti kavo v gostilni, celo na vrtu, prisilili so me, da nisem smel na avtobus, vlak, prisilili so me, da sem lahko hodil po cesti samo z družinskimi člani, prisilili so me, da nisem smel jesti spotoma na poti v službo; ovadili so me (sodelavke), da nisem nosil maske, čeprav ni bilo nikakršne pandemije. In vse to spet počnejo! Gledam tukaj čez, kjer je Karitas, ljudje so zunaj, tip z masko jim nekaj nosi. Torej, vidim, v živo, ne motim se, ker vem, da mi bo nekdo očital, da pretiravam, potvarjam. Ne, vidim, a bo to zadostovalo? In vse to kar sem naštel, se nam je zgodilo, vsem. Obstaja logika, ne pritožuj se, saj se je to vsem zgodilo, nič kaj nisi bolj bogi, kot vsi ostali. Ta logika je patološka. Beseda ne teče o tem, če sem bolj ali manj bogi, beseda teče »O TEM KAR POČNEJO«. In obstaja logika, da mi nekdo reče: pa ti vidiš neke strahove, kjer jih ni, v vsaki stvari vidiš neko zaroto, ki naj bi jo neke »kot jaz pravim elite« počele vsem nam. Bom odgovoril z vprašanjem: potemtakem, se vse to ne dogaja, kar se, potemtakem se meni zgolj dozdeva, da nam je nekdo in nam še zmeraj predpisuje, da počnemo in sledimo tipu obnašanja, ki je absurden, iracionalen, recimo bobu bob: nor, zmešan, psihopatološki, kajne – zgolj dozdeva se mi? Ta odklon od uvida in predvsem vztrajanja pri tem, da zaupamo dejanski senzoriki, lastnim čutom in lastnemu umu, vse to je polje, ki so ga napadli z vsemi svojimi propagandnimi topovi. Polje osebnega zdravega razuma. Po drugi strani, je odločitev vlade, da bodo vrnili denar vsem, ki so plačali kazni v času, ko smo vse to počeli pod prisilo, nov cinizem, identičen cinizmu predhodne vlade. Namreč, vračati denar za plačilo protiustavnih kazni je norčevanje iz sklopa, ki se mu reče država. Ali pa – RESNA država. Ker resna država temelji na pravu, ki je imanentno. To pomeni, da mora nekdo za izrek kazni in za kršenje ustavnih pravic državljanov tudi kazensko odgovarjati. Torej: bivša vlada, NIJZ garnitura, ekipa okoli Beovičke, Logarce, Ihana in vseh, ki so po »strokovni plati« sodelovali v tem zločinu, pa seveda celoten segment represivnega aparata, vsi ravnatelji šol, novinarji, da ne naštevam, skratka, vsi po vrsti, vsak v okviru svoje krivde. Skratka, sporočilo, ki nam ga vlada z povračilom stroškov, pravzaprav kreditiranja države v nekem momentu, ponuja nam sporoča tudi neko drugo stvar: dobili boste denar nazaj, pa mirna Bosna, nimate več razloga, da se pritožujete. A res? Z drugimi besedami: denar je VSE! Pa ni, žal ni. Koliko stane zapor za starostnike v domovih za ostarele? Koliko stane zapor za otroke v vrtcih in osnovnih, srednjih šolah, na univerzah? Koliko stane šikaniranje na vhodu v trgovino, kjer si želel kupiti karkoli, pa ti je bil vstop onemogočen, ker si bil kriv tega, da si bil zdrav.
Torej: odločitev vlade, da vrne denar je dodatna dekonstrukcija realnosti. Dekonstrukcija pravne države. Sporočajo nam: lahko se odločimo, da vam poberemo denar, lahko se odločimo, da vam ga vrnemo ali pa vam ga ne. Merilo je denar, ne pa pravne norme.
Če se v prvem primeru odvzema pravica do tega, da »verjamemo« v naravne danosti, se v tem drugem primeru odvzema pravica do tega, da »verjamemo« v pravne normative. Vse to je težava kolektivne mentalne dezorientacije. To je razlog, da podvomimo v kredibilnost trenutnega kulturnega normativa, natančneje: v nosilce trenutnega kulturnega normativa. To bi, osebno tako menim, moral biti osnovni predmet vseh naših bodočih prizadevanj: kako vzpostaviti normo normalnosti. Verjetno je to nemogoče, zamujeno, pa vendar, že zaradi tega kar smo, ubogi sleherniki, kratkotrajni obiskovalci planeta Zemlje, gostje na gostiji miniaturnega stvarstva znotraj makrostvarstva, bi ne smeli brez spoštljivosti do ponujenega daru, da smo del tega, četudi na kratko, tega zavreči, tega, da negujemo normalnost, ne pa da jo posiljujemo. Gre točno za to – za posilstvo.
Dec 06, 2022
