POSLUŠAM ZGODBE O UBOŠTVU ---- da, težko je danes, verjamem in razumem. Ni denarja za položnice, ni za bencin in za servis avta, ni za nove cunje otrokom in tudi telefonski računi so vsak mesec višji, otroci rastejo. Vse to razumem – ne razumem pa, kako da jaz v otroštvu nisem bil reven.

Živeli smo v dolini za potokom, deset nas je bilo v hiši tam pod Gorjanci. Če je deževalo, je bilo zunaj blato, pozimi je teta Mimi zakurila krušno peč. Studenec je bil kakih dvesto metrov daleč pod skalo na poti proti Ratežu, v kotu kuhinje je bilo vedno vedro vode in zajemalka, ena za vso družino; sem že omenil, da vodovoda na kmetih nismo poznali? In v ledenici, betonski luknji za potokom, je bil vedno kak hlebec kruha, ob ponedeljkih celo sedem njih za sedem dni v tednu. A pogosto le koruznih, pšenice v zabojih za streho je bilo včasih premalo za vse leto.

In imeli smo stranišče. Na štrbunk za potokom, mogoče trideset metrov daleč, z natrganimi listi Družine za brisanje riti. Pozimi je bila seveda bolj prikladna kahla pod posteljo, kjer sem na široki postelji spal skupaj z bratoma. Zobna ščetka je bila ena, z zasušeno pasto kalodonta je na polici čakala, če bi kdo moral k zobozdravniku. In tuša seveda ni bilo – kdo ga je pa takrat imel?! – zato pa je vsak dobil lavor tople vode vsako soboto zvečer. Seveda se nismo nagi umivali, bognedaj – to bi bil greh in naslednji dan, v nedeljo, je bilo treba k maši. Je bilo pa zatem vseeno lepo. Ni bilo treba delati in nedelja je bil edini dan v tednu, ko nismo bili vegetarijanci.

Koša za smeti nismo poznali. Ker tudi smeti ni bilo. Ha, plastika ali prazne steklenice? Vse se je porabilo in obračalo v vedno novo uporabo. Ali pa šlo na kompost.

In hrane je bilo vedno dovolj. Krompir v kleti, kadi s kislim zeljem in repo za zimo, zaboji jabolk, čeber jabolčnega kisa, vino v stari zidanici z debelimi zidovi v Selcih, ki je danes moj plac za dušo in za kakšno knjigo napisat. Uro in pol je bilo do tja peš prek host (pogosto!), ne kaj veliko manj z lojtrskim vozom. Fičota še dolgo ne bo nobenega v vasi. Sta bila pa pri hiši dva delovna konja in v štali tri ali štiri krave. Plus nekaj prascev v svinjaku, v dimu za streho pa suhe klobase in šunke. A te so bile, preveč dragocene za domačo rabo, vedno le za obiske in za delavce. V šolo sem za malico vzel kos kruha in jabolko.

Daleč naokoli edini telefon je bil dva kilometra daleč, na pošti v Otočcu. Za televizijo smo pa vedeli, da obstaja, a le v mestih.

Vsako zimo je k nam za nekaj dni prišla šivilja, mojškra Pepca; pri Turkovih je imela svojo sobico. Imeli smo staro singerico in Pepca je popravljala ter šivala ponošena oblačila, ki so prek leta razpadala na nas. Nikoli nismo šli raztrgani ali umazani v šolo. Mama je tudi v največjem mrazu prala na potoku in vmes grela cunje ter premrle roke v piskru z vročo vodo. Nismo pomislili, da se temu reče revščina. Ali da je s tem kaj narobe. Navsezadnje so tako živeli vsi po vaseh tam naokoli.

Bili so sicer računi za elektriko in gotovo še za kaj. Vedno znova pa je nad nami kot temen oblak visela zloglasna beseda - davki! Štefan, kaj lahko prodamo, davke bo treba plačat …

Včasih so bile to šunke in vino. Občasno jajca, smetana in maslo, mama jih je nosila na tržnico v Novo mesto. Ne, nič od tega ni bilo za doma, še vedno preveč dragoceno. Večen spomin in zahvala bo šla Hrvatovi mami, kjer so imeli mlin in mi je včasih, ko sem bil na paši, odrezala kos belega kruha, na debelo namazanega s posneto smetano … da, belega! Bog ji daj večni mir in pokoj!

A to so bila že leta razkošja … bel kruh in smetana! Ker pred tem smo imeli tudi mi mlin, a je z novimi časi propadel. Še vedno pa mi starci včasih povedo, kako radi so k nam prinesli – ali pripeljali, v šajtrgah – vreče koruze ali pšenice. Ker je stara mama takrat še mulcem vedno odrezala kos kruha. Črnega ali koruznega in brez smetane. A kruha!

Pet, šest desetletij so stari ti spomini. A zvenijo, kot bi se prah na njih nabiral že stoletja.

Razumem, živimo pač v nekem drugem tisočletju. Vseeno pa včasih pomislim in skorajda kot greh se mi zazdi:

Pa saj jaz ničesar – ampak res ničesar! – od tega, česar si ljudje danes ne morejo privoščiti in so zato revni, v svojem otroštvu nisem imel. Nič od tega in še zelo veliko drugega ne!

In nič zares pomembnega nam ni manjkalo. Res lepo in spominov vredno otroštvo sem imel.