Starši imajo fiksno idejo, da če naučijo otroka ubogati na starševsko besedo - se pravi, če jih naučijo ubogati njih, starše, na podlagi fiksne ideje, da je dobro, če otroke naučimo slediti avtoriteti - da bo to potem garant, da se bojo otroci nadalje v življenju znali bolje vesti, ravnati in obračati glede vsega, kar pač življenje prinese.

Pomota! Nesporazum! Zmota! Starši namreč mislijo, da če otroke naučijo brezpogojno ali nekritično ubogati *sebe* - se pravi prvo, starševsko avtoritet - da to pomeni, da so otroke naučili ubogati *pametne* ali *modre* ali *dobrohotne* ipd. sorte avtoritete. No, to je čisti nesporazum oz. popolna zmota. Če nam otroke uspe naučiti, da je treba avtortiteto preprosto ubogati ali ji brezpogojno verjeti ali slediti ali zaupati (itn.), potem jih naučimo natanko tega - ne več, ne manj. Naučimo jih torej ubogati avtoriteto - tisto pač, ki jo kdo percipira kot tako. Ne naučimo jih ubogati in slediti in zaupati in verjeti samo modrim ter spoštovanja in zaupanja upravičenim avtoritetam. Ne! Naučimo jih predvsem t.i. slepe pokorščine avtoritetam, ki iz takega ali drugačnega razloga slučajno v določenem obdobju *veljajo* za avtoriteto.

A se razumemo?

Če hočemo otroke naučiti *razznavat*, kdo dejansko je upravičen do naslova "avtoriteta" ali kdo je utemeljeno upravičen do spoštovanja in zaupanja - potem gre učni proces čisto drugače, "učne metode" so čisto drugačne, drugačen pa je tudi izplen, rezultat.

In ne, s takimi otroki, ki jim rajši, kot da jih dresiramo v poslušnost, dajemo manevrski prostor da gradijo, razvijajo LASTNO NOTRANJO AVTORITETO - s takimi otroki seveda ni vedno preprosto in lahko. Ampak če se lotimo tako, se je seveda a priori treba odreči fantaziji, da je poanta življenja to, da je preprosto in lahko. In po možnosti brez konfliktov, jasno. Kdor hlepi po tem, je zgrešil raso.