Predlog o standardizaciji prekmurščine

1. Uvod

Pred nekaj leti je nastala ideja, da bi vpeljali prekmurščino v šolski predmetnik. Nekateri že dolgo časa razmišljajo, da bi bilo potrebno spet standardizirati prekmurski jezik.

Hkrati je nastala druga ideja, da bi prevedli Splošno deklaracijo človekovih pravic (Universal Declaration of Human Rights) v prekmurščino. Prekmursko Društvo Generala Maistra in veliko drugih podpira to idejo, medtem ko je prof. dr. Marko Jesenšek iz univerze v Mariboru opozoril, da je že nujno razmišljati o neki jezikovni koncepciji, saj je Splošna deklaracija človekovih pravic posebno pomemben mednarodni dokument. Torej ni dovolj, če se morebitni prevod naslanja na eno narečje.

Spet nekateri drugi so svetovali, da naj poslušajo mnenje/opombo/predlog čim več ljudi. Zaradi tega prosim, da preberete predlog, označite, ali ga podpirate ali pa ne, in dodajte še svoje mnenje.

V OŠ Fokovci so že izvajali prekmurščino kot interesno dejavnost in zanimanje med učenci je bilo precej veliko. Pojavil se je problem, kateri govor prekmurščine lahko izberejo in ga postavijo za tistega, v katerem bodo učitelji poučevali. Pogovarjali so se tudi o neki standardizaciji prekmurščine. (Glej: https://vestnik.si/clanek/aktualno/prekmurscina-kot-interesna-dejavnost-v-solah-720367)

Društvo General Maister je v lanskem letu izdalo čitanko Prekmurščina, kinč predragi, v kateri so podali predlog zapisovanja v prekmurščini in opis, ki bi verjetno tudi lahko prispeval k neki standardizaciji. Seveda je morebitna standardizacija dolgotrajen postopek in je ni možno narediti v kratkem času.

Res, da imajo prekmurski govori tudi svoje posebnosti, kljub temu je še vedno nujno, da se ne bi naslanjal jezikovni koncept izključno samo na en predel Prekmurja (Goričko, Ravensko ali Dolinsko). Veliko posebnosti lahko uporabimo skupaj v enem sistemu, torej poskusimo združiti te posebnosti. Ta način lahko omogoča, da se v šolah osredotočijo na značilnosti narečja, ki ga govorijo v tisti lokaciji, medtem ko še vedno upoštevajo v konceptu določena pravila in spoznajo značilnosti drugih prekmurskih govorov.

Opomba: Nujno je, da avtorji še naprej pišejo besedila v svojem domačem narečju, saj jih je potrebno dokumentirati in zapisati. Njihovo ustvarjanje pa tudi lahko kot dokumentacija prispeva k standardizaciji.

2. Jezikovni koncept

Predlagam jezik, ki se po eni strani naslanja na sodobni pogovorni jezik, po drugi strani pa vsebuje skupne splošne značilnosti vseh prekmurskih govorov, po tretji strani pa koristi posebne značilnosti različnih govorov, ki npr. obogatijo besedni zaklad in možnost izražanja.

3. Jezikovna podoba:

Prosim Vas, da pozorno preberete!

1. Osnovno načelo: enostavnost. To pomeni, da pisni jezik uporablja enostavnejše in preprostejše oblike od slovenskega knjižnega jezika. Prednost: jezik ne bo preveč zapleten.

2. Jezik sledi pogovoru: uporablja končni -n v glagolih (man, znan, delan), pridevnikih (velkin, malin, zlatin), nekaterih samostalnikih (pesen, vüzen) in zaimkih (nan, van, njin).

3. Tudi nekateri izrazi naj se pišejo po govoru, npr. fala (hvala), faležen (hvaležen), ge (kje, kjer), gnes (danes), iža (hiša, soba), led (hled), ipd.

4. Ker je prekmurščina slovenska jezikovna različica, mora ohranjati dvojino.

5. Fonetično izpisovanje dvoglasnikov ou, ej (in nekaterih redkejših dvoglasnikov kot aj, ij, uj, üj).

6. Sledeč načelu enostavnosti jezik uporablja nebni drsni j iz dolinskega prekmurskega govora, kakor je bilo tudi v stari prekmurščini. Raba tega glasu je veliko preprostejša in lažja: lidje/lüdje (ljudje), jaboko (jabolko), jarek, ječmen, jemati, jezik. Izjeme so npr. lokalna poimenovanja naselij, ledinskih in hišnih imen itn. na Goričkem in Ravenskem, kjer govorijo v drugem naglasu. Torej še vedno pišemo v lokalnem izgovoru, npr. Domaginci, Lömerđe, Sveti Güri ipd.

7. Sledimo tudi dolinskemu govoru v osnovnih (nespreganih) oblikah glagolov (kakor je bilo v starem knjižnem jeziku), torej z obrazilom -noti: dosegnoti (doseči), potegnoti (potegniti), spadnoti (pasti), sünoti (suniti) ipd. Opomba: V (morebitnem) pravopisu lahko omenimo tudi obrazilo -niti in se ne šteje za napako, če ga nekateri (avtorji) uporabljajo v svojih spisih.

8. Tudi izpišemo čisti i po dolinskem govoru, zlasti na koncu glagolov, pridevnikov ali oblikah z obrazili, npr. bejliti, saditi, plantavi, velki, v cerkvi, na mesti. To je bilo v starem knjižnem jeziku, povrh tega je njegova raba enostavna in jasna. Opomba: Na Goričkem in Ravenskem se ta i sliši kot dolgo nenaglašeni é, ki ga laiki pišejo z e (bejlete, sadite, plantave, velke, v cerkve, na meste). To je še kar moteče, posebno označiti ga je težko.

9. Na Goričkem in Ravenskem je absolutno prevladujoč glas o in ni razlikovanja kot v knjižni slovenščini, kjer je preglas e za mehkimi soglasniki c, č, j, s, š, z, ž. Torej, je najbolj enostavno in najlažje, če uporabljamo samo preglas o za mehkimi soglasniki c, č, j, s, š, z, ž, kar se tiče srednjega spola in oblikoslovja samostalnikov, glagolov in pridevnikov ter razlike med trdo in mehko sklanjatvijo. Npr. Božo kralestvo (Božje kraljestvo), svojo mesto (svoje mesto), na svojon mesti (na svojem mestu), svojoga brata (svojega brata), mojo živlenje (moje življenje), v mojon živlenji (v mojem življenju), zvekšoga (večinoma), z meston (z mestom), z brüšenjon (z brušenjem) ipd.

10. Edninske opisne deležniške končnice glagolov v moškem spolu se izpišejo fonetično in končujejo na o, npr. delo (delal), mogo (mogel), postavo (postavil), pravo (rekel) ipd., kakor tudi na Goričkem in Ravenskem, ker je to najenostavnejša oblika. V nekaterih izjemah se seveda mora končati po izgovoru na u, npr. dau (dal), šou (šel), zvau (klical), žgau (žgal) ipd. Opomba: Izognimo se morfonologični pisavi slovenskega knjižnega jezika, ker bi povzročila motnje, saj vokalizacije v -o ne bi mogli zapisati s trdim l, kakor glas u.

11. Najlažja in najjasnejša je raba obrazila -ij v pridevnikih množine, npr. (v) malij ižaj (v malih hišah/sobah), (z) vekšij dežel (iz večjih dežel). V drugih govorih se namreč končuje na ničto končnico, ki je pravzaprav onemel h (χ).

12. Bolj je primerna raba glasu v na koncu, začetku ali sredi nekaterih samostalnikov, pridevnikov in glagolov zaradi pogoste premene v

13. V besednem zakladu uporabimo vse značilne besede vsakih govorov. Ustrezne so za sopomenke take besede kot npr.: cintor, brütif, grobišče (pokopališče); gli tak, ranč tak (prav tako); ka koli, ka šteč (kar koli) ipd. Tudi uporabimo besede iz stare prekmurščine, ki so še razumljive (npr. sküpina, rüdnik, Grönlandija) ali so vredne ohranitve (npr. pozoj [zmaj], ogračar [vrtnar], rejčnik [slovar]) torej so ustrezne sodobni rabi.

14. Lahko uporabljamo nekatere, po naglasu različne izraze, kot npr. brütif<brütof (pokopališče), čarni<črni, dale

Samo nekaterih subjektivnih značilnosti, ki so značilni za nekatere manjše kraje (subfonetičnosti), ne moremo vključiti v ta sistem. Ta morajo, na žalost, ostati na ravni narečja.

Prosim, da v teh vrsticah podrobno obrazložite svoje mnenje! Prosim, da dodajte še kraj bivanja in domači kraj! Lahko dodate še svoje ime (ni obvezno). Vaši podatki bodo strogo zaupni in ne bodo javni