Evropa oziroma Nato ‒ med njima že ni več razlike ‒ je v vojni proti Rusiji. Tako je povedala nemška zunanja ministrica. Slovenska zunanja ministrica ji sledi. Tudi ona je izjavila, da "smo v vojni". Nekompetentnejši in očitno neumnejši med evrokratskimi politiki razkrivajo resnico, ki jo njihovi bolj izkušeni in pretkani kolegi ne izrečejo. Tista nemška deklina zna menda vsaj skakati po trampolinu. Pa še glede tega nekateri znajo povedati, da je "neuspešna gimnastičarka". Ni mi znano, kakšne kvalifikacije za svoje delovno mesto ima gospa Fajon. Kaj smo naredili, da jo moramo imeti za zunanjo ministrico?
Nekateri menijo, da je takšno govorjenje o vojni neresno. Pa ni. Je nadvse resno in skrajno neodgovorno. Z vsako tako izjavo zabredemo korak globlje v vojno. Ko bodo, če bo šlo tako naprej, naše vojake začeli spet pošiljati na vzhodno fronto, tako kot je nek drugi imperij pošiljal v Galicijo naše stare očete in praočete, Tretji rajh pa prisilne mobilizirance, se bomo lahko zahvalili Tanji Fajon in Robertu Golobu, ki jo podpira. Ti ljudje nas naravnost pehajo v nesrečo.
Razlika med prvo svetovno vojno in tretjo, ki se razplamteva, je v tem, da se je avstro-ogrsko cesarstvo vojskovalo na svojem ozemlju, imperij, ki vodi danes vojno v Ukrajini, pa nima s temi kraji nobenih vezi. Vojno na tujem ozemlju bojujejo zanj tuje vojaške sile. Razlika je tudi v tem, da smo bili takrat avstrijska provinca, danes pa se delamo, da smo samostojna država. Toda odkar imamo to državo, jo naše politične elite razprodajajo in razgrajujejo ter podrejajo tujim interesom. Z vsako novo vlado smo večji podložniki tujih centrov moči in globalističnih sil. Sedanja je v tem pogledu najbolj ekstremistična. Z obema rokama in brez slehernih zadržkov ter popolnoma brez razmisleka o tem, kaj to pomeni, kaj nam to prinaša, uveljavlja globalistično agendo, pa še svojo "civilno družbo" ima, ki jo pri tem podpira. To so globalistični fundamentalisti. Gospa Fajon si je privoščila drag izlet v Davos, da bi razglasila, da so interesi globalističnega svetovnega reda nad našimi nacionalnimi interesi. Plačujemo jo, da dela proti nam.
Slovenska vlada je seveda samo kolešček brez lastne pogonske sile v evropski mašineriji oblasti. Ta pa je prešla v samodestruktivno fazo. Ko Evropa vojskuje to vojno, je dejansko v vojni proti sami sebi. Prvič zato, ker sta Ukrajina in Rusija del Evrope. In drugič, kar je pomembneje, zato, ker je ta vojna v nasprotju z njenimi najbolj temeljnimi, eksistenčnimi interesi. Z njo dopušča, da se jo uničuje, in z njo se samouničuje. Uničujejo jo ZDA, samouničujejo jo evrokrati, politična elita Evropske unije.
Ekonomist Michael Hudson je že februarja lani jasno razložil, da problem za ameriške stratege ni bil ruska ali kitajska grožnja Evropi, temveč odsotnost take grožnje. Grožnjo je bilo treba ustvariti, da bi Evropo tesneje vezali nase: da bi se odpovedala obojestransko koristnim gospodarskim odnosom z Rusijo in Kitajsko in bila primorana v odvisnost od uvoza dražjih dobrin iz ZDA, da bi ohranili potrebo po obstoju Nata ter zagotovili in pospešili prodajo ameriškega orožja in vojaške opreme tako imenovanim zaveznikom.
Po uradni doktrini ZDA ne smejo dopustiti, da bi se pojavil tekmec njihovi vodilni političnoekonomski vlogi v svetu, tudi če bi tak tekmec bil katera od zavezniških držav. Bolj kot slabi ameriška politična moč in manj kot so ZDA ekonomsko konkurenčne, močnejša je njihova težnja po eliminiranju tistih, ki jih imajo za nasprotnike, in podrejanju zaveznikov. Evropska unija je postala konkurenčna, njen gospodarski motor je bila Nemčija, nemško gospodarstvo pa se je opiralo na uvoz poceni ruskih energentov. Zato so ZDA od vsega začetka nasprotovale izgradnji in potem uporabi plinovoda Severni tok 2. Sankcije proti Rusiji, uvedene že po priključitvi Krima k Ruski federaciji, so imele nalogo prekiniti evropsko gospodarsko sodelovanje z Rusijo. Načrti za blokiranje Severnega toka 2 so se intenzivirali vsaj leto dni pred začetkom vojne v Ukrajini, namen novih sankcij, ki so jih tudi začeli pripravljati že nekaj mesecev pred rusko vojaško intervencijo v Ukrajini, pa je bil še močneje izolirati Evropo.
Odkar je novinar Seymour Hersh pred kratkim objavil svojo raziskavo terorističnega napada na Severni tok, vemo, da so ZDA pripravljale ta napad že konec leta 2021, vsaj dva meseca pred rusko vojaško intervencijo v Ukrajini. Rabile so samo še casus belli, pretvezo za začetek vojne. Na vojno so se sicer pripravljale že od državnega udara v Ukrajini leta 2014 in v priprave nanjo pritegnile evropske države, članice Nata. Neizzvana agresija Zahoda proti Rusiji pa se vleče in stopnjuje že od konca hladne vojne in propada Sovjetske zveze dalje.
ZDA in njihovi evropski pomagači so izzvali vojno proti Rusiji, da bi oslabili najpomembnejšo kitajsko zaveznico. Ta vojna je bila zamišljena kot stopnica proti spopadu s Kitajsko, na katero Američani gledajo kot na svojo glavno tekmico. Zanjo so se odločili, ker so bolj ali manj pravilno ocenili ruska naravna bogastva, ki se jih hočejo polastiti, povsem napačno pa rusko politično kohezijo, ekonomsko moč in vojaško silo. To je Sun Cu obrnjen na glavo. Če je Sun Cu svetoval modremu vojskovodji, naj zagotovi zmago, predno krene v bitko, je tako imenovani kolektivni Zahod zaradi zaničevalnega nepoznavanja nasprotnika in precenjevanja samega sebe izgubil vojno, še preden je krenil v boj.
Toda vojna proti Rusiji je bila tudi vojna proti Evropi in še posebej proti Nemčiji. Uničevanje evropskega gospodarstva ter razkroj evropske politike in degeneracija evropske kulture ni postranska "kolateralna škoda" vojne proti Rusiji, temveč je eden od dveh poglavitnih ciljev vojne. Pod krvavim spektaklom spopadov, za katere je Ukrajina prispevala svoje ozemlje in vojno sposobno prebivalstvo, se dogaja državljanska vojna na kolektivnem Zahodu, boj brez usmiljenja znotraj zveze Nato. Ameriško miniranje Severnega toka je de facto in de jure vojno dejanje. ZDA so napadle svojo morda najpomembnejšo zaveznico v Evropi in zadale smrtni udarec evropskemu gospodarstvu.
Vojna propaganda brez primere nas slepi za ta vidik vojne. Demonizacija Rusov, Rusije in vsega ruskega, demonska rusofobija, ki se ne le meri, ampak tudi presega nacistično protirusko propagando, skrbi za to, da ne vidimo pravega obraza zla, obraza resničnega zla. Zmedeni smo lahko toliko lažje, ker v tej vojni sami sodelujemo, ker jo vodijo evrokratske elite, velik del prebivalstva pa to odobrava in podpira. Resnično si je težko zamisliti, da se vojskujemo proti samim sebi. To se upira temu, čemur rečemo zdrava pamet ali zdravi razum. Toda tudi ta je žrtev vojne in vojne propagande.
Gre za to, da evropske politične elite sprejemajo in izvajajo ameriško politiko, uveljavljajo njene interese. Med ameriškimi in evropskimi interesi, med interesi ZDA in Evrope, pa ni soglasja. Nasprotujejo si in se celo izključujejo. Obenem pa obstajajo skupni interesi med ameriškimi globalističnimi elitami oziroma globalističnimi elitami z domicilom v ZDA in evropskimi globalističnimi elitami. Evropske globalistične elite imajo skupne interese najprej med sabo, ne glede na nacionalno poreklo, in potem z ameriškimi globalističnimi elitami. Med njimi obstaja skupna razredna zavest in solidarnost in delujejo povezano. Ene in druge in vse skupaj delujejo proti življenjskim interesom lastnega podrejenega prebivalstva. Evropske politične elite so radikalnejše. Evrokrati in evrokratke, kakršni sta na začetku omenjeni zunanji ministrici, ne le da nimajo nič skupnega z ljudstvom, ki jih je izvolilo. V imenu Evrope so nič manj kot v vojni proti njemu, proti lastnemu prebivalstvu, ko ga vlečejo v vojno. To so voljeni izdajalci nacionalnih interesov.
Niso pa vsi voljeni. Vse večjo besedo imajo neizvoljeni, ki tudi formalno niso nikomur odgovorni, so pa odvisni od sil, ki so jih mimo ljudstva in demokratičnih postopkov postavile na oblastne položaje. Ena takih, predsednica Evropske komisije, izkazano nesposobna in skorumpirana ter tako kot nemška zunanja ministrica nacistična vnučka, je nehote izrekla resnico o ukrajinski vojni. Morda ni prav reči "nehote", najverjetneje pa to, kar je v resnici sporočila, ni bil namen sporočila. Dejala je: "Ukrajina je postala središče naše celine. To je kraj, kjer se ohranjajo naše vrednote, brani naša svoboda in piše prihodnost Evrope."
Pustimo "vrednote" ob strani. O njih govorijo politiki, ki nimajo ničesar drugega povedati ‒ ničesar, kar bi imelo kakršno koli zvezo s potrebami, težavami in hotenji podrejenega prebivalstva. Njihovo sklicevanje na vrednote je strupena megla, ki naj zakrije, da nimajo nikakršne legitimnosti. Tudi "svobode" tu nima smisla braniti pred zlorabo. V njihovih ustih je mrtva, še huje, morilska beseda. Vprašajmo pa se, v kakšnem smislu je Ukrajina postala "središče naše celine" in kakšna "prihodnost Evrope" se piše.
Evrokratom in njihovim ameriškim poveljnikom je Ukrajine malo mar. Hladnokrvno, brezobzirno, neusmiljeno in okrutno so jo žrtvovali svoji politični agendi in vse bolj naravnost blaznosti. Ukrajina in Ukrajinci so največja neposredna žrtev vojne Zahoda proti Rusiji v Ukrajini. Če bi tem Zahodnjakom res kaj bilo do Ukrajine, do vojne sploh ne bi prišlo, ne do državljanske vojne v Ukrajini in osemletnega obstreljevanja civilnega prebivalstva v Donbasu in ne do ruske vojaške intervencije. Če bi jim bilo kaj do Ukrajine, potem ko je vojna že izbruhnila, ne bi minirali mirovnega sporazuma iz Istanbula. In če bi jim bilo kaj do Ukrajine, ne bi razpihovali vojne s političnimi pritiski, totalno propagando in vojaško pomočjo. Ukrajina je postala "središče" Evrope v tem smislu, da je postala osrednja referenčna točka evropske politike in njene propagande. Postala je izgovor za pospešeno vsiljevanje protiljudske politike evropskih elit, za njihov protidemokratični udar, za koncentracijo moči v njihovih rokah, za podreditev prebivalstva izrednemu stanju in suspendiranje pravic, svoboščin in zakonitosti. "Ukrajina" je znak zveri, ki, kot piše v knjigi, "zavaja prebivalce zemlje" in po katerem se prepoznavajo njeni služabniki.
Kakšna prihodnost se nam piše v Ukrajini, pa bomo videli, če pogledamo, kaj se tam dogaja. Pri tem ne mislim toliko na samo vojno kot na družbene in politične spremembe, ki se odvijajo v vojnih razmerah, ki jih vojna omogoča, po katerih kliče, v katere sili.
Tako imenovana demokratizacija, ki je sledila zrušenju socializma, je, tako kot drugje po vzhodni Evropi, tudi v Ukrajini pripeljala do ustoličenja plenilske oligarhije. Ta je v sodelovanju z grabežljivci z Zahoda tako izropala deželo, da je Ukrajina, po naravnih bogastvih prva država v Evropi, postala najrevnejša v njej. Državnemu udaru je sledila vojna, ki je negativne težnje samo še okrepila.
Ukrajina je najbolj skorumpirana država v Evropi. Večja korupcija je verjetno samo še na nadnacionalni ravni, v institucijah Evropske unije. Ključne položaje v državnem aparatu, zlasti v varnostnih organih, so zavzeli neonacisti, potomci in nasledniki nacističnih kolaborantov in vojnih zločincev med drugo svetovno vojno. Njihova ideologija, banderizem, je postala uradna ideologija. Režim je prepovedal opozicijske stranke ter preganja in zapira opozicijske politike. Prepovedal je tudi neodvisne, opozicijske in kritične medije. Novinarje in druge kritike režima strahuje in preganja, postavlja na črne liste in tudi ubija. Ukinil je ruščino in madžarščino kot uradni jezik, ju izgnal iz javne rabe. Prepovedal je Rusko pravoslavno cerkev. Odpravil je delavske pravice. Utišal je kmete, ki so protestirali proti množični kraji in razprodaji obdelovalne zemlje. Državna revizija je pred dvema letoma ugotovila, da je pet milijonov hektarov kmetijskih zemljišč, ki so bila v državni lasti, preprosto "izginilo". Režim je sprejel podzakone, ki omogočajo tujcem, da se polastijo zemlje, čeprav ustava tega ne dopušča. Po nekaterih ocenah imajo velike tuje korporacije v lasti že več kot 16 milijonov hektarov najboljše obdelovalne zemlje. Režim je na newyorški borzi ponudil v razprodajo in privatizacijo, kar je ostalo nacionalnega bogastva. Naposled je prihodnost Ukrajine predal v roke, se pravi kremplje, korporaciji Blackrock, največjemu zasebnemu investicijskemu skladu na svetu.
Če bi kdo iskal distopijo, negativno utopijo, je tu. Udejanja se v Ukrajini. Temu predsednica Evropske komisije pravi "prihodnost Evrope", naša prihodnost. Kaj je torej ta prihodnost? Država, ki je brez pravic in svoboščin in brez vladavine zakonov. Država, v kateri vlada oborožena, morilska samovolja. Država, v kateri se brez nadzora raziskuje in izdeluje biološko orožje. Država, v kateri je velik del prebivalstva razglašen za podljudi, razčlovečen. Država, v kateri se izvaja korenita depopulacija. Država, v kateri je obdelovalna zemlja v rokah tujih korporacij, ki jo zlorabljajo za svoje gensko spremenjene posevke ali ekstraktivistične posege (denimo "fracking"), država torej, kjer je ljudem odvzeta prehranska suverenost. Država, ki je bila v celoti predana korporacijskemu špekulativnemu kapitalu in postavljena pod diktat oddaljenih tehnokratskih elit. Država torej, ki ni več država. Takšno stanje, ko ni več pravic, svoboščin in zakonov, ko niti države ni več, in korporacije neposredno obvladujejo prebivalstvo, je po definiciji fašizem. Ker je to prihodnost Evrope, za katero smo v vojni, mu recimo: evrofašizem.
Je to res naša prihodnost? Ne, v tej prihodnosti ni prihodnosti. Bomo znali najti pot iz tega radikalnega zla, zbrati moči za upor in preživetje.
Pripevek dr. Tomaža Mastnaka za samoizdat časopis KAŽIPOT
Apr 19, 2023