A. Rus

Pred dobre pol let smo po 16 letih spet dobili TV, ki smo jo nekoč davno povsem ukinili. V hišo so nam namreč lani privlekli optični kabel in morali smo izbrati nov internetni paket. Ker so vsi cenovno ugodni paketi vključevali tudi TV, smo popustili in tako po 16 letih spet dobili tele-vizijo.
Prvi dan smo se vsi usedli pred TV in začeli radovedno preklapljati med kanali. Preklapljali smo, preklapljali, preklapljali… in se čudili. Povsod same čudne serije in še bolj slaboumne oddaje. Preklapljali smo in se z odprtimi usti čudili in čudili nad neskončno poplavo neumnosti, cenenosti in dobesedno slaboumnosti. Mogoče se tako počuti človek, ki po 40-dnevnem postu spet začne jesti neokusno industrijsko hrano v službeni menzi?
Po pol ure smo TV razočarano (in kar malo v šoku) ugasnili in rekel sem: "Ni čudno, da so ljudje tako blesavi, če pa vsak dan gledajo to neverjetno parado slaboumnosti." Občutek vseh nas je bil, da je zadeva dobesedno toksična in se je zato sploh nočeš več dotakniti.
Televizije potem nihče od nas ni več prižgal vsaj en mesec, mogoče celo dva. Čisto smo pozabili, da jo sploh imamo. Potem pa smo počasi za par minut spet začeli malo tu in tam brskati in občasno - sem in tja - celo našli kaj zanimivega: film, oddajo…
Vseeno pa je naš končni zaključek, da je zadeva popolnoma nekoristna in neuporabna. Če hočeš pogledati kaj pametnega, lahko to najdeš tudi na netu.
Tistim, ki mi ne verjamete, pa svetujem: pojdite na 1-mesečni TV-post in zagotavljam vam, da boste potem na TV gledali s čisto drugačnimi merili.