UKRADENI DOJENČKI / BRIGITA LANGERHOLC
Slišim močno glasbo, premočno za moja majhna ušeska, pogledam kje sem......oh ne, v bolnišnici, okrog mene so rešetkaste zibke, dojenčki smo postavljeni v krogu . Vklopi se moj um, v krogu, ali niso zibke v bolnišnicah ali porodnišnicah v linearnem zaporedju.
Strah me je, čutim strah, močan strah, vseh dojenčkov, tudi mene. Telepatsko se sporazumevamo, ko tole pišem, mi je res hudo, ampak mora priti tudi ta zapis ven...
Pošiljamo si Svetlobo, okrog nas je bela, zlata, mavrična svetloba, angeli, vse živo nas podpira, še vedno nas je neizmerno strah.
Zaslišimo korake, prihajajo ljudje, bele halje, moški, dve ženski, vzamejo enega od nas in ga odnesejo, jokamo, kličemo za njim, toda on je odšel......ko se " sprehodim s pogledom" čez stene, vrata, pridem do bolnišnične kleti, temne, strašljive stene, tja ga nesejo in potem megla, srhljiva megla in tišina....
Ni mi dano več videti, vedeti...
Jokam, ne bo ga več.....še enega so vzeli. Vsi jokamo, nabijejo nam glasno glasbo iz zvočnikov, da nas utišajo. Obdani smo z neizmerno Brezpogojno ljubeznijo nekega drugega sveta, ki nas ščiti, toda to ni dovolj, ker je v nas strah, globok strah, vse čutimo, preglasno glasbo, slabe namere ljudi v teh prostorih, grdo fizično ravnanje in ta neskončni strah: Kdo bo naslednji...
Pošiljamo si energijo, moj um se zopet vklopi med prosesom: Kako si lahko dojenčki pošiljajo energijo? Komuniciramo na nezavedni ravni, ponoči odide ena od deklic, ki ni zdržala, tudi fizično je bila šibka..razmišljam , kaj bodo rekli staršem te deklice...Pošiljali smo ji energijo, toda ni bilo dovolj, tako nam je hudo....še eden izmed nas je odšel...
Kako čutimo, kot dojenčki, oh, neverjetno vse čutimo,vibracije, ljudi, vidimo barve, mavrične, temno sive, ko pridejo in nekoga odnesejo, kar zgostijo se ob njihovi hladnosti in potem zopet pomoč, ponoči, ki prihaja, ne vem kaj je, in od kod, lahko bi rekla Angeli, je tako visoka vibracija , da nas dobesedno nahrani s Svetlobo, ker nekateri smo konstantno lačni in ko jokamo, nam nabijejo močno glasbo, da nas utišajo in v nemoči kmalu odnehamo jokati..... In tako dan za nočjo v neskončnost..................
Nič čudnega da ne prenašam močne glasbe sploh na koncertih, zelo težko.
Jokam ko to pišem, in hkrati mi je neskončno hudo za vse izgubljene so- trpine, ki so odšli verjetno v prodajo ali drznila si bom reči " poskuse z dojenčki" ali pa so umrli, ker niso več zdržali.
Čeprav smo imeli pomoč, prihajala je ponoči, ko nam je bilo najbolj težko. Nismo imeli staršev, ne vem zakaj so nas izločili, in nismo vedeli ali bomo preživeli ali ne....
Predvsem pa bilo mi je tako HUDO, za vse tiste odnešene duše, dojenčke, ki so klicali na pomoč, telepatsko, dokler jih nismo več " slišali"...
In potem je bila glasba v prostoru spremenjena in prešla sem v drugo stanje....lepote življenja izven bolnišnic.
TO JE MOJ ZAPIS iz Holotropnega dihanja 3 urnega procesa v katerem sem podoživela , grozote, kaj se je dogajalo v bolnišnicah, ne vem, lahko je bilo v porodnišnicah. Proces je vodila Mojca, po izobrazbi psihoterapevtka z možem in potem , ko smo delili, je samo rekla, Brigita to bi bilo smotrno raziskati globje na kakšni psihoterapiji.
Nisem se odločila za psihoterapijo, sem pa kasneje, ko sva na enem od srečanj delali z Majo Žižek, v hipnozi sva šli globoko, nazaj v leta mojega otroštva , ko sem bila stara 9 let, en dogodek, 7 let drugi dogodek in potem Bam...spet so se odprle bolnice....in točno to kar sem podoživela v Holotropnem dihanju, ne na isti način, kot zgoraj zapisano, temveč globok občutek...kot dojenček sem vse čutila, in aha, uvid, dojenčki res vse čutijo, vidijo na nekem drugem nivoju, kot večina odraslih, in potem spoznanje: Lagali so nam , da se otroci nič ne spomnijo v tako rani dobi in da se nič ne vtisne v njih, v njihov celični spomin se vse vtisne,....
In potem močan občutek, ko sem podoživela svoje rojstvo, tudi v Holotropni izkušnji sem ga...da ti otroci o katerih sem pisala v moji knjigi Do cilja in naprej niso vsi umrli, oz. občutek, da so živi.....samo so jih predali naprej.....PRODALI so jih. Šit..
In takrat ko sem prišla ven iz hipnoze, sem globoko v sebi vedela in začutila, da nekega dne bom napisala knjigo, ki jo je v sodelovanju z Založbo Chiaro Jure Aleksič in bom o tem spregovorila, kaj se je dogajalo v porodnišnicah.
Ko je bila moja knjiga lani izdana, sem vedela, ker sem skozi njo šla sama čez globok psihoterapevtski proces, da bo ta epilog še dočakal odprtje Pandorine skrinjice v Sloveniji in dokončno razrešitev vseh tistih ukradenih otrok, zaradi katerih smo tudi mi, naša mala skupinica dojenčkov, vsako noč jokali, ker je nekdo odšel...
in hvala bogu za raziskovalno žilico Jureta Aleksiča, da me je spodbujal, da sem hodila k moji mami in jo dobesedno odpirala, da je počasi spregovorila.....in kljub temu, da me je večkrat vprašala: Brigita, če vidva to zapišeta, da ne bodo kakšne posledice?!
Ja v takem obdobju so takrat živeli, rojevali otroke v naši Jugoslaviji in posledično, ker si moral biti tiho, so jih lahko očitno tudi preprodajali. Tega bo zdaj konec, prihaja epilog vseh uničenih src staršev in teh odraslih otrok. In preiskave.
PANDORINA SKRINJICA SE JE ODPRLA....
Za več si poglejte dokumentarec: RTV SLO , Ukradeni otroci v 70. ih in 80. ih letih v Jugoslaviji.
Pričevanja moje mame ko je nastajala knjiga:
- ko sem prišla rodit, so me najprej vprašali, če imam kakšnega sorodnika zaposlenega v tej porodnišnici in sem povedala, da imam teto
- zdelo se mi je čudno zakaj to sprašujejo
- moja odiesajada rojstva je opisana v moji knjigi, tisto noč je tudi umrlo par otrok
- ne vemo ali so res umrli ali ne....če se ne bi meni začelo zgoraj zapisano razkrivati, bi jaz verjela mamini zgodbi, Jure pa me je opremil z dodatnimi vprašanji za njo
- Mami ali so te mame, ki so jim umrli otroci videle trupla otrok?
Njen odgovor: NE, nikoli, niti ena. Vem ker sem bila z njimi v sobi, nas je bilo več.
Ponoči je kakšna jokala.
Večkrat so zahtevale, da jim pokažejo trupelce in vsakič so dobile nek drug izgovor ali da je šlo trupelce na obdukcijo, ali da jih pokopljejo v skupen grob v tistem mestu ali da ga ne morejo videti.
Vsi otroci so imeli diagnozo luknjo na srcu, ki so "umrli". Zanimivo tudi jaz, ampak jaz sem živela, mogoče te je reševalo, da si imel koga zaposlenega od sorodstva v tisti porodnišnici.
Cel kup čudnih zadev, tako da je še Jure začel sumiti, ko sem mu poročala, kaj se mama spomni od tiste noči, ko sem se jaz rodila, sredi 70ih..
Jaz te porodne zgodbe ne bi nikoli šla raziskovati,če se mi ne bi 2x nenadoma med terapijo oz. holotropno izkušnjo pojavil ta uvid.
Očitno je podzavest nekaj morala " ven spustiti".
In potem ko si je Jure najprej srbski dokumentarec pogledal in še jaz, na katerega me je opozoril mož, smo vsi ugotovili, da zgodbe pričevanj mam so si vse podobne. Niso dobili trupelca, potem ko je otrok umrl. No sedaj se razkriva tudi, da papirji niso štimali, rojstni list, mrliški list in podobno.
To je bila kriminalna združba vpeta v sam politični vrh, lahko si drznem reči, da v vsaki porodnišnici je bila vsaj 1 ekipa, vsaj v moji je bila, ki je prodajala dojenčke...kaj šele po drugih krajih v Jugoslaviji.
In ko sva se z Majo Žižek pogovarjali, če se ti kaj takega začne odpirati, se to lepo lahko razreši v hipnozi, da greš potem lahko v akcijo, če si ti ta " ukraden otrok". Ali starš, ki čutiš, da otrok ni umrl. Saj mame to čutimo na neki nezavedni ravni...
Ko greš čez proces regresije, skozi hipnozo, lahko duša "vidi" kaj se je dogajalo med porodom, tudi če si bil pod narkozo. In kaj se je zgodilo z otrokom ali se je rodil mrtev ali živ. To je neke vrste vizualizacija skozi tvojo dušo. Da se vse pogledati, samo zato, da se celo življenje ne sprašuješ ali je bil moj otrok res mrtvorojen. Ali pa, so moji starši res moji biološki starši.
Čisti se vse sedajle in prišel je epilog tudi za to področje.
Hvaležna, da lahko delite, komu, če čutite, da je bil ta otrok, ki je sedaj odrasel, ukraden in prodan. V domunetarcu boste našli osebo, na katero se lahko obrnete za iskanje pogrešanih oseb, to je njeno poslanstvo.
Maja Žižek pa je naslov za hipnozo.
Imejte lep vikend , polni prizemljevanja in kopanja v morjih, rekah in jezerih...

objem Brigita