Alojz Studen Luj je avtor prispevka in raziskovalec Sloveno-arijskih ved.
Pa sem enkrat negodoval, da sem celo življenje delal za druge. Nek temni oblak je vsiljeval misli. Da sem vedno bolj oslu podoben. Da je dobrota sirota. Da se razdajam in na koncu nič nimam. Da se počutim kot žrtev. Da bom življenje preživel v negodovanju in krivil druge za svoj ne uspeh. Ta temnioblak je temni parazit, ki me želi dobiti pod svojo kontrolo.
Nekje sem prebral zelo lepo bistvo življenja. Da vse v naravi živi za druge.
Da reka ne pije svoje vode,
da drevesa ne jedo svojih plodov,
da sonce ne sveti za sebe.
Kako čudno se morda lahko to sliši v današnjih časih. Vendar pa - mar ni to tista harmonija in ljubezen, ki jo iščemo. Če malo pobrskamo po spominu in se spomnimo dogodka, ko smo nekomu nekaj dobrega naredili. Nesebično in brez koristoljubja. Iz srca in iz ljubezni. Mar nas ni takrat preplavila neka energija zadovoljstva in sreče? Mar s tem nismo dobili takoj nazaj to, kar smo dajali?
Potem sem bral Vede. Navodilo za uporabo življenja. Sporočilo naših davnih očetov in mater Bogov. Oni so živeli v harmoniji z naravo, z vesoljem in v medsebojni ljubezni. Oni so mi sporočili:
"Nikoli ne bodite žalostni zaradi tega,
da ste v preteklosti delali dobra dela
in pomagali vašim bližnjim,
ker se dobra dela delajo
le na poziv vašega velikega Srca
in po vaši čisti vesti."
Sporočili so nam vsem. Zelo preprosto in vsakomur razumljivo. Brez kakšne velike filozofije in duhovne zavozlanosti. Brez mistike v enem kratkem verzu. Kako lahko živimo v harmoniji in medsebojni ljubezni. Kako lahko živimo rajsko in po svoji izvorni naravi.
"Ljudje starodavnih Rodov Velike Rase,
vedno se trudite in ustvarjajte,
za dobrobit in napredek Rodov vaših.
Vedno vlagajte svojo čisto dušo
in sadove svojega ustvarjalnega dela.
In potem se vas nobena potreba ne bo dotaknila,
množili se bodo in cveteli bodo
Starodavni in Veliki Rodovi vaši."
Črni oblak - temni parazit pa ne odneha. Hoče me prepričati, da v teh časih nihče ne živi tako, da bi delal za druge. Da moram skrbeti le za sebe.
Veš kaj oblakec ne povabljeni. Pojdi ti svojo pot. In pojdi kamor spadaš. Ti mi ponujaš sebičnost, rivarstvo, laž in krajo. Bedo temnega neznanja. Celo ubijati me učiš in hočeš, da sem rak zemlje in rak vsega, kar je živega. Da sem bedna pošast v tvoje zadovoljstvo in tvoja hrana.
Sem doma, ti si na tujem,
življenje mi daje vse, kar potrebujem,
vzame vse, kar je odveč,
zato pojdi od mene preč,
kdor dobro dela, dobro žanje,
takšno moje je spoznanje.
Hodil bom svojo pot,
kakršno je hodil moj Rod,
tebi se moram upreti,
nekdo mora začeti.