(Miroslav Tičar)
Vse bolj imam občutek in zaznavo, da se ljudje med seboj nenehno vojskujemo. Beli proti črnim, veliki proti malim, ženske proti moškim…
Ampak vprašajmo se, kaj je v ozadju vsakega spopada? Edina beseda, ki to najbolje opiše je NEGOTOVOST, ki seveda izvira iz strahu. Na kakšen način se manifestira ta negotovost? Tako, da tisti, ki je v negotovosti, to poskuša skriti in prikriti. Za to se poslužuje vseh vrst nasilja, od manipulacije, prikrivanja, obtoževanja, iskanja grešnega kozla, Gas-lighting( ko poskušaš drugega prepričati, da je z njim nekaj narobe, celo mu pripisuješ tiste slabe lastnosti, ki jih imaš ti. Samo zato, da nihče ne posumi v tebe.) Zato je dandanes toliko govora o narcisih, feministkah, patriarhatu itd. Potem so tu še spori okoli LGBT in podobnih agend, ki jih sprožajo centri moči in oblasti, da sprejo ljudi med seboj.
Kaj je značilnost vseh teh nalepk, da se najraje lepijo na našo negotovost. Ljudje bi v bistvu radi živeli enostavno. A nas vse te identifikacije odmikajo od samega sebe in potem smo lahek plen vseh manipulatorjev, ki služijo na naš račun. S tem nas vpnejo v suženjski odnos, ki ga sploh ne opazimo, ali pa naše stanje pripisujemo določenim okoliščinam in ne dejanskemu stanju.
Zadnje čase berem veliko o narcisoidnosti in narcisih in da se to v glavnem pripisuje moškim. Ne rečem, da tega ni, vendar ne v takšnem obsegu. Vse bolj imam občutek, da bi ženske svojo negotovost rade pripisale temu, da živijo z narcisom. Namesto, da se v odnosih išče sodelovanje in skupna rast, je prisotna igra moči. Kdo bo koga, pa je sedaj ta zgodba o narcisih, kot priročen buzdovan. Vedno najprej pri sebi vidim, kaj in zakaj me nekaj moti pri drugemu. V večini primerov to najdem pri sebi in mi ne preostane drugega, kot da začnem ozaveščati to svojo lastnost in počasi preoblikovati v nekaj dobrega. Ko to storim, v odnosu ta lastnost ali pojem ne igra več nikakršne vloge. Ker je izginil gumb, na katerega je lahko tisti drugi pritiskal. To pa ne pomeni, da si zatiskam oči in ne vidim toksičnosti v odnosih. Ampak če se bomo šli vojno, bom tudi sami dobili rane ali pa bomo iz te bitke prišli pohabljeni. Zakaj raje ne zdravimo, to kar ni v redu?
Naj bo to malce za razmislek in naj poudarim, da je to moja spoznavna resnica, ki je ne vsiljujem.