9.4.2010
7:00 Radio ura začne oddajati svoj ogabni pisk (ne znam naštimat radia, nekaj je pokvarjeno…). Pokonci sem že prej, v bistvu sploh nisem spala od četrte ure naprej… Zadnje čase spim slabo … tri – štiri ure na noč, sem našla egipčansko invokacijo, ki mi da veliko energije – mogoče zato… Ah, hecam se, no… V glavnem, ne spim veliko… In zdaj je ura sedem. Vstat. vstat, zbudit moja dva piščančka, ki sta že prava piščaaanca. In Taveliko. Tamaučica je velika 134 cm (mi pove ta podatek med hojo v šolo kasneje), Tamauček pa… malo manjši od nje pač. Janko in Metka. Joj, kako sta luštna, ko se zjutraj prebujata. Kako to čivkata, kako se cukata, kako se pretegujeta… Kako nočeta še vstat. Kot dve cvileči bubi. Oh, kakšen prečudovit občutek je videti otroke, ki se zbujajo. Kaj bi naredila, če jih ne bi bilo? Ah, bi si že kaj izmislila...
Grem v dnevno sobo, kjer prečekiram, če je obleka že suho (sem dala čez noč na radiator). Grem v kuhinjo si kuhat kavo in štimat kekse za Tamaučka (punci ne jesta zjutraj). Sliši se piskanje iz sobe: “Mami, mami, pridi k meni, crkljal, crkljal…”
No, in grem, pogledam, če sta že oblečena. Tavelika zdaj spi spet v svoji sobi. Kar naenkrat jo zgrabi panika, saj ima čez eno uro nastop. Ne reče nič... a vem... jo začutim. Mi trije se rihtamo, jaz se moram še obleči, onadva sta že ready – steady ... "Kje je moj piščanček?" Tisti, ki si ga dobil za veliko noč? Hitro pojdi ponj in v žep ga daj, ne raje v torbo, da ti ne pade iz rukzaka in se razbije… pi-pi… naredi piščanček… joj, kako je ta otrok luštkan, enkrat ga bom kar pojedla…
7:20 Tavelika mi reče, naj ji napišem opravičilo za v šolo. Napišem.
7:25 Tavelika mi reče, da se njen učitelj piše Nedved, ne Medved, kot sem napisala jaz (izmišljeno ime). Joj, no, kako pa naj si človek pri treh otrocih in milijon učiteljih vsa imena zapomni. Pišem opravičilo še enkrat. Tamaučica si ureja končno fazo njene frizure, Tamauček si čisti ušesa s palčkami (smo naredili za vsakodnevni obred, odkar mu je en sošolec rekel, da ima umazana ušesa... se zgodi, noooo).
7:40 Grem za njima v šolo, vedno tečem za njima, čeprav ju prosim, naj me počakata, ju ponavadi ujamem šele pri drugem prečkanju ceste… Vedno srečamo… najprej Lepo gospo, ki sem jo naučila pozdravljat, najprej se sploh nisva pozdravili, a potem sem jo jaz začela pozdravjat, ker sva se vedno srečali in ker je jasno, da stanuje nekje v bližini in ima otroka v naši šoli… ona je moje “merilo” za to, koliko je ura… če je Lepa gospa prečkala prvo cesto, pomeni, da sem že zeloooo pozna. No.. Lepa gospa je bila še pred prvo cesto, torej še nisem tako strašno pozna. Tamaučka ujamem pri Trgovini, to je na sredi poti do šole, se pravi, da… lahko v miru dihamo, saj bomo prišli pravočasno.
7:55 Dohitim ju in se pogovarjamo in hecamo. Srečamo naše stare znance. Tako kot vsak dan. Vsi morajo v šolo, ane. Itak znamo njihov ritem napamet. Najprej srečamo Lepo gospo, ki je vedno tako resna – najbrž bi morala biti Resna gospa, a podatek, da je Lepa (ker je tudi vedno lepo oblečena) je bolj pomemben od tega, da vedno tako resno gleda… Saj je resna, ampak… najbrž je tudi prijazna, saj vedno odzdravi, vedno. Torej Lepa gospa je na začetku – potem srečamo kakšnega otroka iz šole, ki tam blizu stanuje in gre peš… Hvala bogu, da gre še kakšen otrok peš, tako kot mi. Potem srečamo Starejšo gospo, ki je tudi prijazna in tudi pozdravlja, potem srečamo očeta od sošolke T., potem eno žensko, ki ima dva otroka v šoli, pa noče pozdavljat, vedno stran gleda in se naredi neumno… In smo že skoraj v šoli. Ponavadi pridemo minuto do osmih, da vedno rečem Tamaučku, naj se hitro preobuje in oddirja v prvo nadstropje, kjer ima razred, da ne bo prepozen, čevlje in jakno mu v garderobo dam jaz (pa saj je še predlani hodil v vrtec…).
Tamaučka še komaj utegnem nekje na skrivaj poljubčkat (ker mu je seveda nerodno pred drugimi, bohvar, da bi kdo videl…)… in… že grem… pogledam še pri Tamaučici… in čao šola…
Se spomnim na mojo Taveliko in kako smo včeraj peli pozno v večer: “All – I – want – is – a - room – somewhere…” . In to bo danes pela v šoli na neki prireditvi ob devetih (čez slabo uro). Hodim domov in se komaj premikam in… že samo sebe sekiram, ker nimam kakšnega kolesa ali vsaj kotalk ali rolerjev, da bi se premikala hitreje. Mislim na mojo veliko deklico in kje je že vse nastopala in kako dobro poje, pa je stara komaj petnajst let, kako smo jo “vlačili” na balet na Dunaju, ko sta bila Tamaučka še v vozičku… kako sem se trudila okoli nje, če ne, ne bi nikamor prilezla… Oh, romane bi lahko napisala o tem, kaj vse se je že z njo zgodilo.
In jo srečam pred domačimi bloki. Jo vidim čudno oblečeno (no, ne vem, če je bila kdaj po moji volji oblečena, zadnje čase nosi črne nogavice in kratke hlače čez in pulover). Ji rečem, naj se gre preoblečt, da ne more taka nastopat, nooooooo… Ona pa meni: “Mami, a me prideš poslušat? Mami, a me prideš poslušat?” Jaz pa njej: “A se greš preoblečt! A se greš preoblečt!” Kot dve papigi ena mimo druge…
8:19 Pridem domov. Si mislim. iiiiiii še ogromno časa imam. Če se mi bo ravno dalo, pa jo grem poslušat. Saj začne ob devetih, ane?
Potem mečkam, brkljam, kaj jaz vem, kaj vse delam… ko je kar naenkrat ura: 8:49!!!!!
8:49 "Pa boš ja šla gledat tvojo hčerkico, zenico tvojega očesa, ki tako lepo poje, v šolo. Pa še rekla ti je, da jo prideš poslušat!" (mi reče glas). Uf, saj imam še dovolj časa. Niti slučajno ga nimaš, Dajana, saj veš, da si VEDNO vedno vedno vedno prepozna!!! Ker ti moraš še… smeti nesti dol, posesat, pomest, okna pomit, obesit perillo itd.itd (glas)
OK, končno sama sebe zbrcam iz stanovanja in tečem po cesti in se mi zdi, da je že blizu devetih… Ne bom opisovala tega, kako sem prišla do šole… Ko sem zunaj šole slišala govor ravnateljice... Si mislim, mogoče pa je to šele začetek in…
Sem v avli, pogledam na uro: 9:15!!!
Iščem z očmi mojo Taveliko. Stoji tam pri “odru”. Ji pomaham. V avli je množica ljudi, ki se počasi pomikajo proti stopnicam navzgor. Pomislim aaaaaaaaaa zamudila sem. Itak. Pa kaj potem sploh prideš, če itak zamudiš. (glas) Sem hotela narediti hčerki veselje. Grem do nje. Ona pa vsa živčna: “Mami, zmotla sem se. A si bila zraven? A si slišala? Grem domov. Moram domov!!!!”
Jaz nič ne uspem odgovoriti, ker je naredilo samo: "zviiiiiz"… in že je bila zunaj. Grem za njo in kličem (tam je milijon ljudi in avtobusov, avtov… itd): “Iza, Iza, počakaj, kaj je bilo, saj grem jaz tudi domov.”
Zunaj ni bilo ne duha ne sluha več o njej. Kaj naj naredim? Za brezveze sem prišla (bi rekli moji otroci). In… grem... pač domov… Kaj pa naj?
Domov pridem ob 9:27. Pa je še ni bilo. Mislim si, pa kaj je tako zdivjala… Pa naj na vse skupaj že pozabim... Ali kaj?
Nekdo trka ob 10:42. Prišla je s sošolko. Nikjer niti sledu več o histeriji. Žrebljanje. Čvekanje. Smeh... Petnajstletnice pač. Torej … je vse v redu. Zmotila se je, a ni nobeden nič opazil. Zemlja se spet vrti naprej. In celo napisala sem tale post do konca. Vau, ne morem verjet.