Redni sestanki Letuške iniciative so postali pravo ljudsko osveščanje. Po začetnem tipanju smo vsi ugotovili, da se bo potrebno opreti na lastne sile. Najprej smo se poenotili, potem smo se opolnomočili, danes smo se strokovno podprli in menimo, da smo v stanju ne več čakati na vladne popoplavne odločitve in sprejemati bombončke, pač pa zahtevati to, kar nam glede na položaj in lego Savinje gre.

Župan Braslovč in pridruženo župan občine Šmartnega ob Paki za jutri sklicujeta sejo skupaj z vlado RS in predstavniki stroke, ki je zaprta za javnost, nekateri prebivalci pa so dobili vabila nanjo.

Danes smo, zato ker ima oblast v rokah ljudstvo in lahko sodeluje v vseh javnih zadevah vlade in občine, pripravili zahteve za stroko in politiko, ki bodo šele omogočile razpravo o kakršnih koli selitvah.

Takoj ko bo sprejet zakon o poplavnih aktivnosti nam mora župan v dneh, ki so na voljo za razpravo omogočiti vpoglede v vse aktivnosti, ki jih izvaja stroka in politika.

Ko bo sprejet zakon mora vlada razglasiti Letuš kot ogroženo območje.

Izdelati je potrebno študijo, ki bo jasno pokazala, kako bodo prebivalci v Letušu zavarovani. Ta bo služila kot delavno gradivo za projektante, ki bodo tako zaščito ali preselitev strokovno predvideli in izračunali. O takem izračunu se bo vprašal marsikateri davkoplačevalec, saj mora biti poraba sredstev prezentna.

Ko bodo študije, ki jih sedaj ne zna nihče narediti, pokazale, da je ekonomsko enostavneje in ceneje izseliti 150 hiš, prebivalci Letuša pričakujejo svoje pravnoformalno razlastninjenje in individualno obravnavo s ponudbo, ki bo enaka sedanjemu ali boljšemu stanju nepremičnine na neki drugi lokaciji.

Igranja s potrpežljivimi prebivalci Letuša je dovolj. Ko se bo vlada na podlagi stroke odločila za preselitev morajo biti vsi ti dokumenti pripravljeni. Danes nimajo niti enega, saj so novi pogoji po poplavi Savinje prinesli nove smernice in podlage, ki jih nihče od projektantov še nima.

Tako kot tretji dan po poplavi, pa imajo županov predlog selitve v Rakovlje, kjer si občina obeta lep občinski posel s preselitvijo, žal pa se ne zaveda ,da v Letušu živijo pokončni, pametni in modri ljudje, ki teh političnih bombic ne bodo sprejemali.

Danes smo se prešteli, podpore prihajajo od povsod, od stroke, od medijev, ki si to upajo priznati in iz tujine, od koder prihaja tudi podporno pismo.

Energije, s katerimi bodo jutri občani zahtevali jasne odgovore, ne bo zmogel prenesti sicer vešče retorični župan, kaj šele stroka brez resnih študij.
Do zmage slepo črevo se je razlilo.

2023 je vse več kot mirno leto.
Moje je zaznamovala selitev. Prva po devetih letih, ko sem rojstni Letuš zamenjala za tujino. Zapustila sem moj drugi dom, akademski svet, in se zapodila v neznano. Željna novih spoznanj.
Tisti prvi petek v avgustu je bil enak petku, teden prej. Dan se je začel z jutranjo kavo. Vrtel se je jazz in z možem sva razmišljala o virtualnem klicu najine družine v nedeljo. Mirno jutro pa je hitro postalo manj mirno. S stavkom moje mami „Špela, voda je prišla v hišo“, ki mi še danes, več kot dva meseca kasneje, zvoni v glavi. Kaj narediti? Kako najhitreje priti v Slovenijo? Je sploh možno priti, če mi brat poroča kako stoji na avtocesti nekje izven Ljubljane in poskuša priti v Savinjsko dolino?
Posledice poplave so seveda nedojemljive. Nešteto materialnih stvari, lastnin in spominkov moje babi, ki jih je s pokojnim možem prinesla iz izletov, starih družinskih slik in dokumentov, in maminih starin je bilo odnešenih. Pomoč, ki nam je bila podeljena s strani gasilcev, vojske, prostovoljcev in prijateljev pa resnično neprecenljiva. Hvala!
Iz daljave sedaj opazujem, kako se ljudje borijo s svojim obstojem in se sprašujem kam je šla dobra stara kmečka pamet in razum. Zanimivo je opazovati dejanja ljudi, ki se želijo okoristiti na račun tuje nesreče, napredovati politično in se izkazati za heroja.
Kot znanstvenica in rojena Letušanka si želim, da strokovnjaki temeljito pregledajo in ocenijo dokumentacijo in dokaze, priložene tudi od tistih, ki svojega doma ne želijo iskati drugje. Želim si, da se ustvari celovita slika in se najde odgovorne, ki so dopustili, da je do te katastrofe sploh prišlo. Sicer bi bilo to, z znanstvenega vidika gledano, prikrivanje resničnih dejstev. Primerljivo bi bilo na primer, če bi svoje študente učila, da v naboru desetih ponovljenih poskusov, izberejo samo tistih nekaj, kjer je prišlo do njim željenih rezultatov. To bi bilo neetično. Pa če dodamo še človeška življenja in razmišljamo o več kot sto hišah, ki bi bile uničene zaradi nepravilnega ovrednotenja priložene dokumentacije?
Ko se (končno) približujemo koncu leta 2023, se žalostna v negotovosti sprašujem, če bo letošnji božič z mojo družino eden tistih zadnjih, ki jih bomo preživeli v Letušu. Bomo v prihodnosti praznike obeleževali na močvirju, ne na koliščih ampah v novodobnem getu, kjer naravne katastrofe ne bo predstavljala reka ampak kakšen drug vremenski pojav?

Dr. Špela Korez Lupše, biologinja in ekotoksikologinja