(Katarina Minatti)

Se vam ne zdi, da so ljudje vedno nestrpnejši? Ali pa so izgubili vse veščine komunikacije. Takoj ko se v nečem ne strinjaš z njimi, pretrgajo stike in ne čutijo več nobene želje po tem, da bi jih še kdaj obnovili. Njihov ego je pač na prvem mestu. Ne pogrešajo vas, nimajo potrebe po tem, da bi se o spornem vprašanju pogovorili, ne dopuščajo razlik v mnenjih. Tudi če so vas s čim prizadeli, tega ne želijo slišati. Ni pomembno. Ali mi boš v vsem stoodstotno pritrdil ali pa - vozi!
No, to zagotovo ni prijateljstvo. Je recept za večno samoto ali, v najboljšem primeru, kratkotrajne, površne, nepristne odnose, ki trajajo samo do prvega spora. Imam te zato, da mi ni dolgčas, po možnosti še zato, da me potrjuješ in občuduješ, ko pa boš v tej vlogi odslužil, te zapustim.
Ta nestrpnost je zelo dobro vidna tudi na FB. Razumem, da smo občutljivi na to, da nam na naši časovnici nekdo nasprotuje, saj je to tako rekoč vsemu širnemu svetu na ogled. Pa vendar je razlika med tem, da te nekdo osmeši, osramoti, in tem, da ima preprosto drugačno mnenje. Bi res želeli, da se pod vašimi besedili vrstijo sami srčki in sličice ploskajočih dlani? Bi verjeli v pristnost tega? Kdor to potrebuje, najbolje, da si priskrbi robotka ali preprosto vsak dan vrti posnetek, ki mu bo pel hvalo in slavo.
Živi ljudje, ki razmišljajo, bodo vedno imeli v čem drugačno mnenje od vas. V kateri vasi pa gojijo množico opranoglavcev, ki vas bodo slepo oboževali, in jih prodajajo po nizki ceni? Kaj takega potrebujejo samo zelo negotovi ljudje in popolni samovšečneži. Prav, pa naj si ustvarijo svoj kult, če to želijo in če jim seveda uspe. A koliko je to zares vredno?
Kot da ni več svobode govora. Pretvarjati se je treba, da podpiraš nekaj, česar v resnici ne, ali pa molčati. Samo to dvoje imaš na izbiro. Da bi na kaj opozoril, povedal drugačno izkušnjo, kaj vprašal, je ogrožajoče in prepovedano. Ni možnosti, da bi se primerjala mnenja, da bi se razvila debata, da bi kdo mogoče izvedel kakšno novo informacijo in zaradi nje morda tudi spremenil misljenje. Ne! Vsakdo želi samo povedati svoje in se potem ciklati v tem vse do bridke smrti. On ima prav, nihče drug!
Pa ne govorim o drugi skrajnosti, ki jo prav tako pogosto srečujem: želji, da bi nekoga minirali z agresivnimi besedami in ga prikazali kot bedaka. Saj debata ni bojno polje - vsaj ne bi smela biti! Vsak bi moral imeti pravico, da pove svoje, in to dopustiti tudi drugemu, z vso spoštljivostjo. Če sta izkušnji in prepričanji različni, dovolimo, da je tako! Ni treba še stokrat ponoviti svojega stališča, po možnosti z dodatkom žaljivih besed, kot da bi se nekomu usedli za vrat in mu zabijali žeblje v glavo. Ne tekmujemo. Želimo primerjati stališča in ob tem rasti in napredovati. Vsaj - naj bi želeli. Če ne, komunikacija sploh nima smisla!