V devetdesetih letih sem živela na Dunaju. Tam sem se dvakrat poročila in dvakrat ločila, tam so se rodili moji otroci (no, prvi se je rodil v Ljubljani, a je živel v otroštvu tam). Nazaj smo prišli konec leta 2005.
Na Dunaju mi je bilo zelo težko kot Slovenki - predvsem obdržati svoj jezik, zato sem s svojimi otroci striktno govorila slovensko. Poznam Slovence, ki živijo v tujini in govorijo s svojimi otroci jezik države, v kateri so (kljub temu, da sta oba starša Slovenca). V glavnem, tisti, ki je bil na Dunaju in se je kdaj sprehajal po Mariahilferstrasse, ki je nekako glavna nakupovalna cesta (še preden so prišli nakupovalni centri, ki so pač povsod po svetu isti in ne moreš vedet, v kateri državi si), tisti, ki je kdaj hodil po Dunaju in gledal naokoli, se je čudil, koliko slovenskih priimkov je tam (in čeških in madžarskih seveda), saj smo bili vendar dolgo v skupni državi in naši ljudje so študirali na Dunaju.
A slovenskega jezika ni nikjer slišati, kljub temu, da so povsod na veliko napisani slovenski priimki: Ivančič, Košir... če pogledaš telefonski imenik je ogromno slovenskih priimkov, zadnjih dvajset - trideset let pa seveda turških, srbskih in hrvaških.
Moja starejša hči se je rodila leta 1995 in je imela že v prvem razredu od dvajsetih učencev 10 Turkov, ki so imeli posebno učiteljico, ki je govorila turško in nemško, saj veliko turških otrok ni znalo besede nemško. Potem so naredili pravilo, da morajo vsi otroci, ki ne govorijo nemško hoditi v poseben vrtec, leto pred šolo, kjer so se učili govoriti nemško. Od desetih ostalih učencev, ki niso bili Turki sta bila dva Hrvata in en Srb in potem ona (ki tudi ni bila komplet "avstrijska", pa saj ima po očetovi strani češko prababico in dedka, ki je prišel iz Poljske na Dunaj) in ostalo so bili Avstrijci (kakšnih pet od dvajsetih).
Seveda se vsi otroci hitro naučijo govoriti nemško in lahko rečemo, da jih šola naredi prave Avstrijce. Ampak Turki nikoli ne pozabijo svojih korenin. Srbi tudi ne. Srbi imajo na Dunaju svojo drugo največjo enklavo izven domovine (prva je v Chicagu) in srbski jezik slišiš vsakodnevno na Dunaju. Vsepovsod so napisi CCCC vgravirani v klopce (Samo Srbin Srbina Spašava)... in kar je še te folklore. Slovensko pa sem slišala govoriti na ulici ali kjerkoli sem že bila mogoče petkrat - šestkrat v desetih letih!
Kaj se je zgodilo s slovenščino? Pač starši so nehali govoriti z otroci slovensko. Imam sestrično, katere mati ni govorila z njo slovensko, da ne bi ona imela probleme zaradi tega v šoli, sestrična prihaja vsake počitnice k nam, pa ne moremo z njo govoriti drugače kot nemško. Saj zna par slovenskih besed, ampak, da bi govoril nek jezik, ga moraš stalno uporabljati.
No, jaz sem s svojimi otroci na Dunaju govorila slovensko tudi takrat, ko so bili pri nas njihovi prijateljčki (včasih so se pritožili, da ne razumejo, pa sem jim hitro prevedla, kaj sem rekla). Tako so moji otroci govorili pač slovensko, ko smo prišli nazaj v Slovenijo in moja starejša hči je prišla v šesti razred osnovne šole in ni imela absolutno nobenih problemov v šoli zaradi jezika.
Ko smo se preselili v Slovenijo, sta tamala dva hodila v vrtec. Takoj sem opazila nove besede, ki niso obstajale preden sem se preselila na Dunaj. Besede kot ful, sori, fak itd. Na začetku sem bila kot paznica, nisem dovolila mojim otrokom izgovarjat teh besed, kot sploh nobenih kletvic itd. tudi, ko so bili pri nas njihovi prijateljčki, pred katerimi sem zdaj lahko govorila slovensko ne da bi se bala, da me sliši kdo, ki ne razume...
No, otroci so začeli hoditi v šolo in seveda sem se nehala boriti proti angleščini, enostavno nisem imela energije več za to, samo opazovala sem... Saj so vedeli, da doma ne smejo govorit "ful" in kletvic, ampak včasih jim je ušlo.

Opazila sem, da otroci vedno bolj govorijo med sabo angleško - seveda odvisno od tega, koliko "visijo" na telefonu in na igricah. Videla sem majice za zaključek osnovne šole z napisi v angleščini...
Moj sin je začel v srednji šoli igrati igrice na računalniku, kjer igra več igralcev skupaj. In to je počel ure in ure. In kakšen je njihov besednjak? Ja, pol slovensko pol angleško. Malo zato, ker je tak pač jezik teh "gejmerjev", malo zato, ker moraš zelo hitro razmišljat in govorit, malo zato, ker je tako pač kul.
Sem zadnjič slišala desetletne otroke, ki so se pogovarjali na ulici: "A ona se drajva v šolo iz faking Celja? Siriusli?"
In tako se spreminja moj jezik v neko slovengliščino...