To je ta odnos, ki vodi našo Zemljo naprej. To je razmerje, ki nam prinaša največjo srečo, največjo žalost, največje hrepenenje, največje sanjarjenje. Ne obstaja večja sreča in večje zadovojstvo, kot takrat, ko sta moški in ženska, ki se dopolnjujeta skupaj. In ne obstaja večja žalost, ko dva, ki bi morala biti skupaj nista skupaj. Ne obstaja nič, kar bi z besedami lahko opisal, kakšni občutki te spreletavajo, ko zagledaš tisto - tistega, ki jo ljubi - ga ljubi tvoje srce in ne obstaja večja žalost, če je komunikacija z osebo, ki jo ljubi tvoje srce prekinjena.
Tako smo pač narejeni. Človek je narejen tako, da je eno s svojo žensko in moško polovico. Seveda lahko vsak preživi, če je sam ali pa v zvezi, ki ni uspešna in ali ni zadovoljiva. Tako sem jaz vzgajala svoje otroke popolnoma sama in sem zavistno gledala k tistim, ki so imeli partnerja in so delili vse na dvoje. Saj je res fino imeti otroke, a še bolj fino je imeti otroke, če obstajata mama in oče, ki živita skupaj in otroci živijo pri njiju. To je naš ideal. Realnost pa je velikokrat čisto drugačna. Ok, tudi, če oče in mati nista prisotna, ali je samo eden od njiju se morata potruditi, da otrok dobi pozornost in ljubezen od obeh.
No, kaj zdaj govorim o otrocih... Ok, naš ideal je to, da se najdeta moški in ženska, ki naredita otroke in potem živijo skupaj... V mojem primeru je bilo tako, da sem imela nekaj razmerij z moškim, ki niti slučajno niso bila to, kar sem jaz pričakovala in sem potem obupala in zaradi biološke ure hotela imeti otroke, otroke, otroke in do svojega štiridesetega leta mi je uspelo ustvariti tri. Bila sem potem še naslednjo leto noseča, a je Bog rekel "ne"... zaenkrat imaš dovolj! No, imel je prav. Ostala sem sama, brez moškega oz. očeta svojih otrok in vzgoja otrok je bila zame izredno naporna. Lahko si predstavljam, kako bi bilo, če bi imela zraven pomoč moškega. Ampak... bilo je pač, kar je bilo. Otroci zrastejo tako hitro - še preden se odrasli odločijo, ali bo otrok pri mami ali pri očetu, kolikokrat na mesec bo pri kom in koliko denarja mora en starš izplačevati drugemu. Otroci zrastejo hitro in naša naloga je, da jim damo pozornost in ljubezen in da ne govorimo grdo o staršu, ki ga ni zraven (če otroci živijo samo pri enem staršu). Na koncu koncev je starš otroku celo življenje in vse, kar smo naredili "narobe" lahko popravimo.
In kaj je to v odnosu moški - ženska? Kaj vodi to civilacijo naprej? Kljub popolni tabuizaciji seksa. Kljub neznaskim naporom cerkve, da bi ljudem zagravžali seks, kljub ustrahovanju ljudi, kaj se bo zgodilo, če bodo v seksu uživali... kljub strahotnim mučenjem, ki so ga nekateri doživeli zaradi tega, ker so imeli seks z napačno osebo, ali ker so preveč lepo in seksi izgledali in si je njo zaželel nekdo, ki ga ona ni hotela itd itd itd itd... na naši časovni liniji ni večjih strahot, kot so zločini nad žensko... aja so... vojska, vojne - pobijanje drug drugega v imenu globoke države - ali koga že... moški so se vojskovali, ženske pa so objokovale svoje može in sinove, ki so umrli na bojišču...
Kljub vsem strahotam, ki so se nam zgodili na področju ženska - moški, kljub vsem travmam, kljub vsem prepovedim, kljub vsem demonom, kljub popolni tabuizaciji, strahovom itd še vedno obstaja ta čista, magnetna privlačnost med moškim in žensko in vsak, ki ni v dobrem razmerju, ga išče. No, tudi tisti, ki so v dobrem razmerju ga lahko seveda izboljšajo. Vedno se da vse izboljšati, popraviti...in oh... ni lepšega, bolj zadovoljivega občutka kot vedeti, da je tam nekje nekdo, ki je tvoja druga polovica, ki ve vse o tebi, ki mu lahko vse poveš, ki ti pomaga, ki te podpira, ki je vedno tu zate, s katerim lahko spiš, se igraš, delaš otroke, vzgajaš otroke, vse to in še veliko veliko več, do neskončnosti...
Pa lepo kreiranje vsem nam še naprej želim.