Redko pišem takšne tekste, ampak danes sem imel nočno moro, sanje, ki so vznemirile moj um.
Namen teksta ni obsojanje kogar koli, morda bolj razmislek, kaj počnemo.
Zdaj vemo, da nas z vsem zavajajo.
Ne vem pa, če se tega zavedamo.
Za veliko stvari nam govorijo, da jih “moramo”, ker je to ok. In ker vsi to počnejo potem to postane sprejemljiva življenjska folklora družbe, ki skozi čas postane “edino prav” …., dokler posamezniki ne dojamemo drugače.
No, potem smo pa čudaki brez primere.
Na žalost pa so takšne sanje vsakodnevna realnost za mnoga nemočna bitja.
Znašel sem se v prostoru, kjer je bila spodaj klavnica.
V zgornjih prostorih se je odvijal en dogodek in v kletnih prostorih horor.
Z dvigalom pride mesar - klavec, ki je porival voziček poln trupel sveže zaklanih živali.
Obleka je bila krvava in obraz prav tako.
Ko sem ga pogledal v oči, nisem videl ničesar v njih. Otopele, brez iskre življenja. Spreletel me je srh in neizmerna bolečina.
Pogledal me nazaj in se mi je zasmejal.
V njegovem smehu sem videl, da ga je strah tega, kar počne vendar se skriva s svojimi dejanji, češ, saj meso je za jest!
Jaz opravljam koristno delo. Brez mesa se ne da….
Čemu⁉️
Čemu je potrebno vse to?
Kako je mogoče, da je človek z najbolj razvitim intelektom in zavestjo med vsemi živimi bitji, padel tako nizko?
Tako nizko, da ni več sposoben empatije do drugih živih bitij? Da je sposoben za lastno uživanje povzročati vse vrste trpljenja drugim.
Živa bitja niso samo ljudje.
Simptom živega bitja je zavest.
Vse, kar ima zavest je živo bitje!
Vse kar raste, ima plodove, potomce je živo bitje.
Ko pogledam teličku v oči, vidim razigrano dušico, ki ne ve, da jo imajo njeni gospodarji samo za korist.
Ne ve, da hrano dobi iz koristi in ne iz ljubezni.
Ko “skrbijo” za telička - žival dojema svoje skrbnike kot zaščitnike.
Ne zaveda se kakšen skrivni motiv ima njen gospodar.
Kar na enkrat se znajde na kamionu in konča pod nožem.
Tak scenarij je vsak ljubi dan, vsak trenutek neko bitje pod nožem kriči…
Samo zato, da bo jezik zadovoljen…
V resnici pa si tako kot mi želi samo ljubezni.
Ko sem imel 9 let, sem z distance opazoval koline, prašička…
Mesar me pokliče: “Hej tamal, pridi hitro sem boš nekaj prijel!”
Zgrabi me za roko in moj prst porine prašičku v rit.
Vsi se krohotajo do onemoglosti in gospod mesar, gospod ubijalec je bil prava faca.
Ubil je velikega prašiča in na foro vrgel otroka…
Danes si mislim, kako si lahko pri 40-tih + tako uboga duša, prazna in nesrečna, da so ti takšne stvari zabava???
Če je nekdo sposoben to delati živalim, potem ne manjka veliko, da to lahko naredi tudi ljudem.
To smo videli nedavno, v 90-tih…
V mesni tovarni Gavrilovič so ti isti ljudje, ki so na kavlje natikali prašiče, med vojno sami bili nataknjeni na te kavlje in viseli kot prej njihove žrtve.
Uf, karma is a bitch… 🫣
In sedaj je veseli december …
Sicer so pri nas domače koline z zakonom prepovedane, pa vendar, klavnice so polne.
Razmislimo malo sami pri sebi.
Je to res potrebno?
Danes, v tako “razviti” družbi?
To, da se brez mesa ne da, je samo še eno zavajanje z namenom.
Vendar pa lahko jaz, posameznik to spremenim.
Obstaja nešteto odličnih okusnih in zdravih jedi, ki so za nas bolj primerne.
Če za sebe pričakujemo blagoslove, srečo, uspeh, blaginjo in usmiljenje, potem moramo biti to tudi sami sposobni dati drugim.
Veliko uspešnih in znanih so se prehranjevali s človeku primernejšo hrano.
Med njimi tudi Tolstoj, ki je dejal:
“Če bi bile klavnice imele steklene stene, bi mnogi bili vegiji!” .
Nasilje vedno rodi nasilje. Vojne se bodo vedno ponavljale, dokler ne bomo spremenili našo zavest in zavedanje.
Šele takrat lahko pričakujemo mir, veselje, srečo, ljubezen in razcvet v družbi.
Vedno pa se začne z nami!