Martina Rus, 30.6.2021
V soboto ob 3.uri zjutraj sem bila sprejeta v spremstvu RVja zaradi anafilaktične reakcije na UCC. Samega dogodka se ne spomnim, ker nisem bila pri zavesti, sem bila pa tekom naslednjih parih ur vedno bolj prisebna. Telo sem sicer težko premikala, sem pa imela zato zelo dober sluh. In kar je sledilo v nadaljnih parih urah me je pustilo brez besed.
Okoli 4:30 ure me je iz dremeža prebudilo glasno dretje medicinske sestre (čigar imena ne poznam, kajti nisem ga zasledila na nobeni uniformi osebja), ki se je nemoteno drla na starejšo gospo, ki je ležala desno od moje postelje. Poslušati sem začela bolj podrobno, in iz celotne situacije sem izvedela, da si gospa želi na wc, za katerega je nemoteno prosila več kot pol ure. Sestra, ki jo bom poimenovala kar 'Očala' (imela je kapo in masko, vse kar sem lahko videla so njena očala in to da je malce starejša in zelo grd pogled), je premetavala gospo gor in dol po postelji, se drla na gospo, uporabljam in citiram naslednje izraze, kar v slengu: ''sami ustante, a mislte da vas bom jz dvigovala pa okol nosila, dvignte rit itd.'' (ko ji je tiščala kahlico pod rit in je gospa govorila da nemore zaradi bolečin v križu in da to kar sestra počne je zelo nečloveško). Naposled ji je le uspelo gospo obleči v plenico, gospa pa je venomer povdarjala da ima doma tablete ki ji pomagajo z odvajanjem urina. Ko je gospe uspelo opraviti potrebo št.1 v premočeno plenico je sestra 'Očala' z nejevoljnostjo rekla ''vse mi je poscala'' itd.
Po celotni moji frustraciji sem za par minut zaprla oči, in ob približno 6.uri zjutraj je sledil vrhunec. Sestra 'Očala' in sestra 'Močnejša' sta stali ob postelji prej omenjeni gospe na moji desni, nakar sestra Močnejša vpraša sestro Očala, kar se je z mano zgodilo in sestra Očala reče v šepetu: ''Botoks''.Imela sem sicer hudo reakcijo na neznan alergen, kjer mi je močno otekla spodnja ustnica. Močnejša sestra se je samo zasmejala in rekla: ''od čebele in ose že ni'' in potem je sestra Očala pripomnila: ''je pa od luleka''. Takrat se mi je dvignil pritisk in nisem več mogla biti tiho. Odprla sem oči, se dokončno zbudila in jima zelo nazorno povedala, kak skrajno neprimeren odnos imajo do vseh pacientov. Sestra mi je samo odgovorila da je gospa dementna (kar nisem verjela glede na to da se je gospa spomnila vsega kar ima doma itd.) in dela po 12ur, nakar sem dodala, da se je s tem strinjala in da to ni noben izgovor da se do pacientov tako obnaša, sploh če to zahteva njena služba. Sestra je samo grdo pogledala, rekla da sva zaključili z pogovorom in odšla.
Nekaj minut kasneje je osebje prišlo jemati kri pacientom, in zraven mene je v kotu ležala neka druga starejša gospa, ki si je dala ven cevko za dovajanje tekočine, sestra je to opazila, gospa je rekla da ima prazno vrečko in da si je dala ven cevko zaradi tega. Sestra ji je povedala, da jo bodo morali še enkrat ''pikniti' in kake 15minut so gospo utrujali z iskanjem žile, držali so jo ob posteljo, se drli nanjo naj bo pri miru.
V skrajnem desnem kotu sobe, poleg prej omenjene "dementne" gospe je lezal starejsi gospod, in k njemu je pristopil medicinski brat. Kar nekaj casa se je ukvarjal z odvzemom krvi gospodu in ko mu ni uspelo najti žile, je kar pred celotnim oddelkom naglas komentiral: "dej jz nemorm kle nič, ga bom pustu, pa bom šou kasnej tja." Ponovno se je zaslisal rahel smeh vsaj treh zaposlenih.
Gospa na moji desni je ponovno prosila za upotrabo stranišča in je ponovno omenila tablete, in zraven nje je stala sestra Močnejša. ki je spraševala sestro Očala kaj naj naredi, nakar sestra Očala reče ''dej ji aspirin, pa ji reč da so to tiste tablete pa bo dala mir'', in se sestra Močnejša samo zasmeji. ABSURDNO.
Vmes so se pogovarjali še o nekem pacientu (ime mu je Alen), ki je imel zalita pljuča, in je bruhal kri (kasneje so ga pripeljali na moj oddelek, njegova postelja je bila zraven moje) in vsaka pripomba je bila ''pokuzlal je to, po steni itd." NE-PRI-MER-NO!! IN NEPROFESIONALNO!!!
Okoli 7:30-7:45 je prišel zdravnik in slišala sem, da je rekel, da bom ostala tam do večera. In v istem trenutku sem sklenila, da tam zdravljenja nočem več prejemati. Poklical je moj partner, nakar ga je sestra Očala samo grdo odslovila (ker ni moj svojec), in ker nisem imela svojega telefona pri sebi(z resilcem so me odpeljali samo v kratki majici in gatah, parterju niso pustili, da mi za seboj da vsaj kake hlace,obutev, kaj sele telefona) mi je nekako sestra le prinesla stacionarni telefon da sem ga poklicala nazaj in se dogovorila z njim, da me pride iskat kar takoj, kar je slišalo celotno osebje ki tam dela, kajti bila sem šokirana. Nisem več želela ostati tam.
Vmes je bil čas za zajtrk, in gospa na moji desni je več kot trikrat prosila za pomoč, kajti ni videla, katera stvar je sladkor na pladnju. In ker jo je osebje popolnoma ignoriralo, sem na pomoč priskočila jaz.
Alenovo posteljo so postavili tik ob odprtem oknu, in je večkrat povedal da ga zebe(bil je gol po zgornjem delu telesa). Ker sem vedela, da bom odšla kolikor hitro se da, sem vzela svojo oddejo, ki mi je bila dana ob sprejemu, pokrila Alena, mu povedala, da jo potrebuje veliko bolj kot jaz.
Jaz. Kot pacient. Sem mogla pomagat drugemu pacientu!! Pa ne enemu, DVEMA!! A je to normalno!?
Uporabila sem še wc, in ko sem prišla do postelje, me je tam že pričakal zdravnik, ki je želel pojasnilo, zakaj želim odditi prej. In ko sem mu povedala za vse, je rekel če mu povem na primerih in njegov argument nazaj je bil da on ni slišal nič in se skliceval na to oziroma namigoval, da imam prisluhe. Ker nisem mogla verjet kaj slišim, sem pojasnila, da želim samo odditi in to je bilo to.
Nisem nerazumljiv človek in razumem, da je celotno medicinsko osebje povsod po Sloveniji in svetu trenutno na njihovem maksimumu. Ampak, če se izšolaš za to, da se spustiš v zdravstvo in opravljaš tam službo, moraš že iz prve vedet, da je to delo z ljudmi in ne s predmeti, sploh pa ne na tak način.
V izividu je tudi napisano za zdravljenje zavračam. Ne pa tudi zakaj.
Nad samim zdravljenjem in odnosom sem v kompletnem šoku, razočarana sem, jezna, pretresena.
Nikakor ne blatim celotnega zdravstva, dalec od tega, ker so bile moje izkušnje v Celju in drugje vedno dobre, zelela sem samo delit svojo travmaticno izkusnjo, ki sem jo bila delezna v tistih 4 urah, ko sem bila tam. Govorim v imenu tistih, ki jih je zaradi taksnih in drugacnih razlogov strah spregovoriti.
Namen moje objave ni javno linčat ljudi pa jih kamenjat poimensko. Govorim o problemu,ki je prisoten že lep čas v zdravstvu, pa o njemu noben ne govori.
Hvala lepa Splošna bolnišnica Celje za tak odnos. Če bi prej vedela kakega odnosa bom deležna, bi jim najraje kar povedala naj me raje kar pustijo umret.
Pa lep pozdrav ;)