Teorije o zgodnjesrednjeveški naselitvi Slovanov / Slovencev ni mogoče pojmovati kot znanstvene teorije. Če bi bila znanstvena, bi temeljila na preverljivih dokazih. Dokazov za naselitev Slovanov / Slovencev v šestem stoletju pa ni. Ne obstajajo namreč pisni viri iz šestega stoletja, ki bi o tej doselitvi poročali; arheološki 'dokazi' pa so posredni in neprepričljivi.
Teorije o zgodnjesrednjeveški doselitvi Slovanov / Slovencev ni mogoče pojmovati niti kot ideologije, pa če tudi se širi skozi etnogenezološke diskurze ideoloških aparatov države. Če bi jo pojmovali kot ideologijo, ne bi nikoli mogli razumeti, kako to, da se je uveljavljala tako v kapitalizmu pred drugo svetovno vojno, kot tudi v dobi nemške nacistične okupacije, v dobi samoupravnega socializma in tudi v dobi tranzicije v post-socialistični kapitalizem.
Vztrajanje teorije o zgodnjesrednjeveški doselitvi Slovanov / Slovencev v ideološko tako raznovrstnih režimih je mogoče razumeti edino skozi koncept hegemonije. Hegemonija naselitvene teorije je tista, ki reproducira obstoječ proizvodni način. Ta se – kot je v svoji študiji z naslovom Zablode postsocializma izpostavila prof. Vesna V. Godina – v predvojnem, povojnem in poosamosvojitvenem obdobju ni razlikoval. Šlo je in gre – kljub morda drugačnemu mnenju prof. Godine – še zdaj za »domačijski proizvodni način«, oz. za iz njega izhajajoči »indigenizirani kapitalizem«. Vzorci »kolonizacije«, »plenjenja«, »požigalništva«, »familiarnosti«, ipd., ki jih naselitvena teorija vzpostavlja in skozi ideološke aparate države vsem, ki so vključeni v izobraževalni sistem, posreduje kot »naše«, se skozi »spill over« efekt prelivajo iz nadzidave v ekonomijo in vzdržujejo skozi generacije 'dana' družbeno-razredna razmerja.
Ta se na splošno v svetovnem kapitalističnem sistemu izkazujejo tako, da iz slovanskega sveta vedno znova proizvajajo periferijo v oziru do zahodnoevropskega centra. V tem je hegemonija. Ta hegemonija ni od nekdaj. Nastala je s kapitalizmom v zahodnoevropskem svetu; prav zato se je uveljavljenost naselitvene teorije o izvoru Slovanov prvič pojavila šele z nastankom zahodnoevropskega kapitalizma, pred tem pa je ni bilo in so južno od Donave bivajoči Sloveni veljali za domorodce (bili so enačeni največkrat z antičnimi Iliri, a tudi z Veneti).
Od teh vzorcev »kolonizacije«, »plenjenja«, »požigalništva«, »familiarnosti«, ipd., ki jih naselitvena teorija vzpostavlja, pa so zaznamovana tudi notranje-slovanska razmerja. Poznoantične in zgodnjesrednjeveške skupine Rusov, Bolgarov, Hrvatov, Srbov, Čehov itd., torej skupine, ki danes uporabljajo slovansko spontano slovnico, v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku – žal tudi, če to spoznanje koga prizadene – niso bile sclavenske, temveč so se v slovenski jezik naknadno asimilirale. To so storile šele po tem, ko so se z neslovenskih območij doselile v sclavenski svet in se s silo vzpostavile kot zgornji razred (z monopolom nad orožjem). Ko so Sclaveni raznih območij vzpostavili pristanek na takšno podjarmljenje, se ni vzpostavila niti znanstvena teorija niti ideologija, pač pa (fevdalna) hegemonija. Skoznjo je etnična identiteta teh zgornjih razredov kapilarno pronikala med nekatere Sclavene, ki so postopno opuščali sclavensko identiteto in prevzemali tuja kolektivna imena. Ko so kmetje, delavstvo in izobraženstvo v sclavenskem svetu ob porajajočih se sodobnih nacionalizmih množično ponotranjili ta tuja imena in se pričeli označevati s srbstvom, hrvatstvom, češkostjo, rustvom, belorustvom, itd., se je povsod razen med Slovenci in Slovaki, ki so ohranili izvirno sclavensko ime, vzpostavila situacija »lažne razredne zavesti« med Slovani.
To situacijo vzdržuje hegemonija. Ta hegemonija ni niti srbska niti hrvaška niti češka niti ruska niti beloruska itd., še najmanj je slovenska ali pa slovanska; je kapitalistična.