Življenje je... življenje je... najprej rast, rast, rast, odkrivanje sveta, zapiranje med svoje zidove, iskanje smisla... ko pa si že starejši od petdeset in vidiš, da so otroci že veliki (če si sploh srečen, da jih imaš), ostaneš sam s svojim življenjem in si ga moraš spet osmisliti.
Življenje je nenehno dokazovanje samim pred samim sabo, zakaj je vredno živeti. Mislim, seveda je življenje vredno živeti, saj ni druge, kot da živiš. Mi smo večni. Smrt ne obstaja, smrt je "old news". Smrt spada v prejšnje tisočletje, v 3D (tretjo dimenzijo), tja, kamor spada starost, bolezni in ostale gravže. Tam, kjer obstajajo pokopališča in pogrebi in obveznosti do družine in nošnja svečk in rož na pokopališče, kjer že zdavnaj ni nikogar več. To je vse krama, ki jo pridigajo po cerkvah, zato, da se človek ne bi dvignil in ne bi pobil vseh teh parazitov, ki mu vladajo in ga preprečujejo, da bi bil svoboden. Že leta in desetletja in stoletja. Človek se zdaj dviguje iz svojega suženjstva in hlapčevstva in vse to, kar je iz 3D je stara šara, neskončno dolgočasno in nezanimivo.
No, meni je bilo to nezanimivo že, ko sem bila otrok. Pri nas doma s je bilo vedno veliko obiskov in sorodnikov, ki so me dolgočasili. Za mene ni bilo večje muke, kot hoditi z mamo na obiske k njenim prijateljicam in poslušati "small talk"... kdo se je poročil, kdo je dobil otroka in kaj kdo dela. Briga me! Mene je od malega zanimalo to, od kod smo prišli, zakaj smo tu in take velike zgodbe. Zgodaj sem ugotovila, da od svojih bližnjih ne bom dobila nobenih odgovorov. Kasneje pa sem videla, da tudi od šole ne bom dobila odgovorov - niti od meni dostopnih knjig. Ko sem bila stara 25.let sem odkrila scientologijo in se kot nora zapodila v iskanje odgovorov na svoja vprašanja. No, tam noter sem bila dvajset let in na koncu ugotovila, da je to sekta, ki nima odgovorov na to, kar me zanima - oz. njihovi odgovori so bili omejeni. Potem pa je končno prišel internet in kasneje prebujanje človeštva in odgovorov na moja vprašanja je bilo ogromno... Sledila sem enega in drugega učitelja, dokler nisem spoznala, da je vse v meni, ne potrebujem nobenih "učiteljev"... sama sebi sem bila učitelj... Kako to veš? Ko ti učitelj ne pove nič novega.
In potem odrastejo otroci, svet se začne rušit, dejansko ljudje začnejo umirati zaradi cepiv - tako, kot smo govorili, da bodo - čeprav smo upali, da ni res in ti se moraš spet resetirat... spet postavit na višjo stopnjo, spet zrasteš in spet moraš najti nekaj, kar boš kreiral...
Danes sem obupavala in premišljevala, kako naj kupim hišo... In potem sem se sprijaznila s tem, da pač nimam denarja za to - kaj pa zdaj... Ni se mi dalo poslušat več vseh teh subliminalov... znam vse napamet. Muzika, ki mi je všeč... ok, saj stokrat poslušaš in se naveličaš...
Kaj bi delala... šla bi na kmetijo z obdelovalno zemljo ali pa v tisto hišo ob morju, ki sem si jo izbrala in ima prav toliko zemlje, da si stalno zaposlen z njo. In kupila bi si jadrnico in plula z njo po Mediteranu. Samo, da ne bi bilo niti blizu nobenega FB-ja, niti instagrama ali katerikoli družbenih omrežij. In itak nobene televizije in radia...
Ja in evo, spet sem si osmilila življenje in spet sem se porinila iz depresije ven. Najbolj moraš skrbeti za samega sebe. Kako boš pomagal drugim, če si sam bolan in žalosten...
Življenje pa gre tako... najprej se rodiš, rasteš, se učiš in postaneš mojster v tem - odrasteš... potem ti postane dolgčas moraš najti nekaj novega, kar te veseli kreirat. Ker življenje človeka je v kreativnosti - v tem uživa. Če človek samo konzumira ali večinoma konzumira, se mu zmeša od dolgčasa... Kaj sem danes premišljevala... koliko časa je Buda sedel pod tisto figo... in kaj je delal, ko bi moral spati... a je imel vedno zaprte oči... ok, grem gledat na google...
(db, 5.2.2023)