Začela sem se družiti z Günterjem, s katerim sva po tečaju skoraj vsak večer hodila ven na pivo. Ponavadi sem od njega dobila listek, kjer je pisalo nekaj kot: “Ich habe einen schweren Tag hinten mir. Gehs du in Bermudadreieck mit?”
Namesto besede "dreieck" je narisal trikotnik. Oh, kako sem čakala na te papirčke – brez teh listkov bi mi bilo tako dolgčas, to me je spominjalo na listke, ki smo si jih dajali v šoli med poukom, kjer je pisalo: “Dajana, ljubim te.” Seveda, ni pisalo, kdo je to napisal. V razredu si nisem upala obrniti, ker mi je bilo nerodno. Po glavi mi je brnelo: kdo? kdo? kdo? To mi je “uničilo” štirinajst dni, saj sem cele noči razmišljala, če je bil to Davorin ali kdo drug… Nikoli nisem izvedela, kdo je to napisal.
No, ampak povrnimo se v začetek leta 1991. Bermuda Dreieck je del prvega becirka na Dunaju, ki se imenuje po Bermudskem trikotniku zato, ker baje ljudje tam “izginjajo”. Ker so pod gasom, najbrž… In to je tudi eden izmed redkih delov Dunaja, ki mi je všeč. Gre za del Dunaja v samem osrčju mesta, kjer so ulice polne pajzlov (nemško Beisl), nekaj takega, kar je pri nas v stari Ljubljani, samo, da je tega trikrat toliko in da so ulice počez in povprek in ko si malo "okrogel" in nisi ravno od tam, je podobno labirintu in zelo enostavno se je tam izgubiti. Tudi če nisi čisto nič “okrogel”. Ah, obožujem dunajske pajzle. Smrdijo po pivu in po cigaretah. Imajo tradicijo kavarništva, so lepo secesijsko opremljeni, kjer je čutiti še duh k.und k. monarhije, Klimta in vseh teh umetnikov izpred sto let… Ali pa so čisto klošarski. Itak je milijon pajzlov in v nekaterih sem celo delala…
Jasno, da sem bila takoj za to. Odpeljala sva se z njegovim avtom, tipičnim za ljudi, ki živijo na Dunaju. Star vsaj deset let, zgonjen, poln cigaretnih ogorkov in pepela (skorajda se ne spomnim na človeka na Dunaju, ki ne bi kadil), nametani papirčke in papirje na prvem sedežu. To je avto, ki se ga nikoli ne pelje v pralnico (škoda denarja – no, mogoče za poroko, ali pa si ga takrat izposodi), temveč stoji zunaj na ulici in čaka na dež.
No in se odpeljeva in si vmes želiva, da bova v bližini dobila parkplac in… ga dobiva. No in sediva tam v tistem pajzlu, bilo je zvečer in okoli naju je bilo veliko mladih ljudi, ki so pili pivo ali jedli pripravljene sendviče in palačinke in sploh je bila situacija zelo glasna. Atmosfera je bila prav prijetna, tako kot se za pajzl spodobi. Pijeva pivo in jeva. Vmes se pogovarjava o glasbi. Ker je glasno, morava kakšno stvar dvakrat reči. “Kaj rada poslušaš?” “A?” “Kaj rada poslušaš!!!” “Laurie Anderson. Bila sem pred kratkim na njenem koncertu v Ljubljani. Všeč so mi take… močne ženske. Umetnice, ki imajo kaj povedati in s katerimi se lahko poistovetim.”
Pogovarjala sva se in skoraj kričala, da sva se sploh slišala, pila pivo in postajala vse bolj "okrogla". Začutila sem, da postajam vedno bolj čudna do njega, kar je tipično zame, ko v nekom začnem prebujati čustva. Strah me je bilo, da bo začel “težit”. Bila sem nekoliko zaljubljena vanj, ampak niti slučajno ne bi hodila z njim, kaj šele z njim spala. Joj, spominjam se, kako je Ingrid govorila o njem, kako je vanj zaljubljena in že sem bila zaljubljena tudi jaz. Baba butasta, kaj mi je tega treba bilo. Kar sploh ni pomenilo, da bi karkoli “imela z njim”.
Torej… sem se začela obnašati tipično zame. Bil mi je všeč. A ni smel iti predaleč. Pri njem sem iskala samozavest in stabilnost – lastnosti, ki ju jaz nisem imela preveč. Zanimivo, kako moški sploh ne morejo kapirati, da hočejo nekatere ženske z njimi samo prijateljstvo. Prav lahko bi bila moškega spola in prav lahko bi se z njim imela fino, če se ne bi “spomnil”, da sem jaz ženskega spola in bi “malo potipal”. Z njim sploh nisem hotela nič imeti in nič začeti, saj sem vedela, da nisva za skupaj in da ne bi bilo nič dolgotrajnega. Zakaj potem sploh kaj “začeti”? Ampak zakaj ne bi šla z njim na pivo, če nama je fino, ko sva skupaj… Zakaj se ne bi imela samo fino, ne da bi karkoli "probal"? Joj, desci no! Ja, prav fino je, ko sva skupaj, a vseeno vsi začnejo težiti in vse pokvarijo. Groza, ti moški…
Bolj, ko je rinil vame, bolj me je odbijal, bolj ko me je ignoriral, bolj sem bila nesrečna. Morala bi to igro že zdavnaj končati… Pa sem bila tam, z njim v pajzlu. No, na koncu me je moral peljati še “domov”, k Tonku.
“Vem, da sem ti všeč, samo tega upaš priznati. Tvoje oči… Z očmi privlačiš druge”, je rekel in spil pivo do konca.
“Všeč si mi. Ampak nisem zaljubljena vate, rada sem pač s tabo, ker mi je fino”, sem že malo živčno odgovorila.
“Imaš tako vražje oči. Ti si napol angel in napol hudič!”, je rekel z malo dvignjenim glasom.
“A je to dobro ali slabo?”, vprašam.
“Ljubim te”, reče.
No, zdaj smo pa tam! Kaj pa zdaj? V trenutku sem že v drugem filmu. Sovražim ga. Ne vem, kaj naj… V glavi mi šumi, ampak ne od popitega alkohola, najbrž od vseh teh zgodb in ljudi, ki bi radi nekaj od mene.
Peljeva se nazaj ob Dunajčici (Wienfluss). Ob rečici - bolje kanalu sredi mesta. Ne vem več, kaj mi govori. Sploh ne govori. On je čisto tiho in drži usta skupaj. Vozi divje. Ura je okoli pol dvanajstih ali še več. Opazim, da U-bahn, ki je speljan ob rečici, ne vozi več.
“Včasih me pogledaš s tako zlobo, da me kar strese”, mi reče. “Ja. Vem. Oprosti”, izdahnem.
Čez nekaj trenutkov pa rečem hlastno: “A lahko ustaviš avto?” Günter tako na hitrico ustavi avto da bi zletela v prednjo šipo, če ne bi bila privezana.
Izstopim.
Še sama ne vem, zakaj sem to rekla. Ne morem dojeti, da je res ustavil in da jaz res grem ven iz avta. Zaloputnem vrata od avta s tako ihto, da glasno udarijo. Rečem: “Jebi se, budalo!”, ampak ne preveč na glas – za vsak slučaj, da ne bi slišal... Saj ne razume jezika, pa vseeno... mogoče bo razumel na nivoju thetana (duša po scientološko).
Gume glasno zacvilijo… in… že ga ni več!
Stojim tam in gledam.
Ne morem verjeti, da sem res to naredila. Čutim, kako se začenjam smiliti sama sebi. O, to pa ne. Najprej pogledam, kje sem, se orientiram. Torba z denarjem in z zemljevidom je ostala v avtu. Ojoj! V žepu bi morala imeti 50 šilingov, potipam, če je denar še tam. Zanašam se na svoj čut, da se mi ne more nič zgoditi.
Hodim poleg trase U-bahna, moram priti v dvanajsti becirk, kjer stanuje Tonko. Hodim in hodim. Dunaj ni Ljubljana, ki jo od enega konca do drugega prehodiš v pol ure. Dunaj ima skupaj s predmestji 2 milijona prebivalcev toliko kot cela Slovenija... In tako hodim že kakšne pol ure, nikjer žive duše na cesti, samo kakšni avtomobili sem in tja.
Kar naenkrat zagledam na koncu ceste sredi križišča postavo. Zastane mi kri od strahu. Rečem si: “OK, samo nobene panike”.
Pridem do njega. Približa se mi in reče: “Halo.” Po izgledu in izgovoru se mi zdi, da je Turek. Rečem: “Halo.” Vem, da je v takih situacijah potrebno vzpostaviti komunikacijo.
Nadaljujem: “Zamudila sem zadnji U-bahn in grem peš domov. A mogoče veste, kje se gre proti 12. becirku?”. Vprašala sem ga, od kje prihaja in potrdila se mi je misel, da je iz Turčije.
Govori slabo nemško, stalno me gleda naravnost v oči. Pomislila sem na to, kako so bili v Turčiji, kjer sem bila pred nekaj leti nekaj mesecev prijazni z mano, torej sem vedela, da mi ne bo nič naredil.
A počutim se … grozno.
Tistih 50 šilingov v žepu bo dovolj za taksi. Prosila sem ga, če gre lahko z mano do taksi placa. Šel je. Vmes je govoril, da živi v bližini in da ima posteljo in da grem lahko k njemu. Ko sva prišla do taksija, sem si oddahnila. Pravzaprav je nesrečen in osamljen, sem si mislila, tako kot jaz. Gledala sem za njim, dokler mi ni izginil pred očmi.
V stanovanje sem stopila po prstih. Zaslišala sem, da se je Tonko obrnil v postelji in zagodrnjal. Pomislila sem, ravno tako, kot pri nas doma, ko sem sredi noči hotela “nevidno” vstopiti v stanovanje.
(db, napisano v Ljubljani, 1994)