Lebdela sem nad križiščem, ki je pred podhodom v Tivoliju. Desno od mene je bil Železničarski zdravstveni dom... Kar naenkrat sem ugotovila, da sem v zraku – skoraj vzporedno z mostom, kjer je železnica oz. … še višje. Zavzemala sem popolnoma ves prostor nad križiščem, bila sem višje od hotela Lev. Bila sem… cela v tem križišču.
Kar naenkrat se tega zavem... Mislim si, kaj za boga delam tu v zraku? A sem mrtva ali kaj??? Jaz sem mrtva!!! Jaz sem mrtva!!! Ne... saj nisem!!! Pa jaz… plavam… letim? Kje pa je moje telo? Oz. kdo sem zdaj jaz, kje sem jaz?
Pogledam navzdol, spodaj sem bila jaz… se pravi moje telo je bilo tam. Poleg mene je hodil Žare.
Počasi sem se spuščala navzdol v svoje telo. Hodila sva peš, moje roke so bile krvave, vsa sem bila krvava. Tudi Žare je bil krvav. Govorila sem počasi. Govorila sva… Oh, jaz sem seveda nekaj dramatizirala. Da sem stara že petindvajset let in da je moje življenje uničeno. On pa… ni veliko govoril. Kimal je in me stiskal za roko. Kje sem, kaj se dogaja? Ugotovila sem…, se pravi moj drugi jaz, ta, ki ga je bilo polno križišče je to ugotavljal… da odhajam domov iz pijanke, ki smo jo imeli z Italijani v Makslnu. Aha, spet sem popila preveč alkohola. Že spet sem sestavljala skupaj slike iz filma, kar se mi je v zadnjih desetih letih nekajkrat zgodilo. Že spet ta prekleti alkohol, ki mi ustavi mozak... že spet za nekaj ur sploh ne vem, kaj sem počela.
Grem nazaj po svojem časovnem traku in se spomnim, da me je klicala prijateljica, da so prišli naši prijatelji iz Mester in da se dobimo v Maksiju. Najprej smo bili v Maksiju spodaj, kjer se je zbrala vsa klapa. Prijateljica je prišla z nekim Žaretom, ki ga je določila, da bo “pazil name”, saj sem imela že spet obdobja samo-uničevanja. Pred kratkim me je pustil fant, s katerim sva bila sedem let skupaj. Dovolj dober razlog, da sem pila en albanski konjak za drugim in da se mi je po petem utrgal film. Ali po četrtem? Kdo bi to vedel. En dogodek je skakal v drugega. Ko sem žalostna in zastrupljena z alkoholom, postanem zelo samodestruktivna. Spominjam se, da smo sedeli pri mizi in jaz sem spila tretji ali kateri že konjak in začela govoriti po italijansko, no saj so bili Italijani tam... (vedno, ko sem preveč popila. sem govorila po italijansko…).
Kar naenkrat sem prijela kozarec, udarila z njim ob mizo in nasadila roko na razbito steklo. Kri je špricnila vsenaokoli, nekdo me je prijel za roko in me odvlekel na stranišče.

Naenkrat so se tam od nekod pojavili Korejci, ki so bili takrat v Ljubljani na lutkovnem festivalu ali nekaj takega. Vsepovsod po tleh pred Makslnom in pred Šubičko so bili na tleh krogi, kjer je pisalo, da je v Ljubljani lutkovni festival… Korejci so mi dajali zavoje na roko, jaz pa sem jih trgala dol. Nekaj so mi žugali po korejsko, jaz pa sem jim odgovarjala po italijansko in se jim smejala. Hotela sem, da mi teče kri in uživala v teatru, ki sem ga delala. Res uživala. Ah, kri mi teče. Ah, samo, da sem naredila vtis. Vtis… Potrebujem pozornost, pozornost! A veste, jaz bi se kar ubila. Mene je pustil fant in zdaj se lahko ubijem! Meni bo kar odtekla vsa kri... Drama, taka draaaamaaaaa.
Potem se ne spomnim več, kaj se je dogajalo, naslednja stvar je bilo tisto lebdenje nad križiščem.
Z Žaretom sva torej hodila po Celovški in globoko debatirala o življenju. V nekem trenutku sva se začela poljubljati. Potem sva se poljubljala vse do doma. Žare je šel z mano do doma, edino, kar se še spomnim, je bilo, da je rekel, da me bo poklical.
Naslednja stvar, ki se je spomnim, je bila zjutraj ob sedmih, ko sta prišli v mojo sobo mama in sestra, prižgali luč in začeli kričati in mahati z rokami, kaj da je z mano, če sem v redu. Nisem razumela, kaj je. Stene stanovanja so bile krvave, tako kot tudi moje kavbojke in moj puli. Rekli sta, da je v moji sobi tako smrdelo po alkoholu, da ju je skoraj vrglo ven. Prijateljica mi je kasneje rekla, da je bil tudi Žare tudi popolnoma krvav.
Žare je poklical šele čez en teden. Bilo mu je nerodno. Meni tudi. Aja, Žare je imel take satanske oči…
Dovolj nerodno mi je bilo in dovolj ponižujoče, da je bilo to zadnjič, ko sem bila na smrt pijana. Zadnjič.
(db, napisano 1994)