Bilo je sredi maja 1996, v hotelu v Los Angelesu. Klavir sem opazila takoj, ko sem prišla v hotel. Oh, ta hotel, prelep, kot v pravljici iz Tisoč in ene noči… Nikoli ni nihče igral na ta klavir.
Enkrat sva midve z Julio noreli tam naokoli in potem sem ji zaigrala “Čuk se je oženil” na klavir in ona meni neko ameriško pesmico…
Klavir. Vedno sem si želela igrati na klavir. Zame so tisti ljudje, ki igrajo na klavir… nekaj posebnega. Umetniki, ki imajo v mojem srcu poseben prostor.
Klavir je pač stal tam. Bil je majski večer, tako prijetno je bilo. Stali smo zunaj na vrtu in se pogovarjali. V hotelu so se naenkrat prižgale vse tiste bleščeče luči. Bilo je tako mirno, spokojno. Kar naenkrat se je iz tega prečudovitega hotela, ki tam v tistem umazanem mestu stoji kot nekakšna iluzija, da se moraš prav uščipniti, ko ga zagledaš, da verjameš, da je resničen, zaslišala glasba.
Nekdo je igral na klavir.
Postala sem naelektrena, kot v nekakšnem šoku, v transu ali kaj. In potem sem v tem transu šla kot mesečnica do klavirja in do moškega, ki je igral nanj.
Ko sem prišla do njega, je prenehal igrati. Hotela sem ga prekiniti, reči, naj ne neha…
Pa je rekel: “Oh, kako mi je žal, včasih sem lahko eksterioziriral do vrha hotela, zdaj pa ne gre več.”
Pogledala sem ga in mu hotela reči, da ne razumem, o čem govori…
“Saj vem, da bi rada ostala tukaj”, je nadaljeval. “Niti slučajno se ti ne gre nazaj. Ane?”.
Spet me je prehitel. Odgovarjal mi je na vprašanje, še preden sem ga izrekla… Hotela sem ga vprašati, če mi bere misli ali kaj, pa… No, saj je bilo itak jasno.
Odgovorila sem potihem: “Ne morem ostati tu. Žal.”
In potem je igral naprej, jaz pa sem premišljevala o tem čudežu, kako da me razume, kaj hočem povedati in kaj čutim in kako lahko gre ven iz telesa po želji… In če on lahko, potem lahko tudi jaz. Kar naenkrat sem postala tako polna, bila sem v tistem celem prostoru. In bila sem tako srečna… Tako srečna.
Bilo je sredi maja 1996, v hotelu v Los Angelesu. Klavir sem opazila takoj, ko sem prišla v hotel. Oh, ta hotel, prelep, kot v pravljici iz Tisoč in ene noči… Nikoli ni nihče igral na ta klavir.
Enkrat sva midve z Julio noreli tam naokoli in potem sem ji zaigrala “Čuk se je oženil” na klavir in ona meni neko ameriško pesmico…
Klavir. Vedno sem si želela igrati na klavir. Zame so tisti ljudje, ki igrajo na klavir… nekaj posebnega. Umetniki, ki imajo v mojem srcu poseben prostor.
Klavir je pač stal tam. Bil je majski večer, tako prijetno je bilo. Stali smo zunaj na vrtu in se pogovarjali. V hotelu so se naenkrat prižgale vse tiste bleščeče luči. Bilo je tako mirno, spokojno. Kar naenkrat se je iz tega prečudovitega hotela, ki tam v tistem umazanem mestu stoji kot nekakšna iluzija, da se moraš prav uščipniti, ko ga zagledaš, da verjameš, da je resničen, zaslišala glasba.
Nekdo je igral na klavir.
Postala sem naelektrena, kot v nekakšnem šoku, v transu ali kaj. In potem sem v tem transu šla kot mesečnica do klavirja in do moškega, ki je igral nanj.
Ko sem prišla do njega, je prenehal igrati. Hotela sem ga prekiniti, reči, naj ne neha…
Pa je rekel: “Oh, kako mi je žal, včasih sem lahko eksterioziriral do vrha hotela, zdaj pa ne gre več.”
Pogledala sem ga in mu hotela reči, da ne razumem, o čem govori…
“Saj vem, da bi rada ostala tukaj”, je nadaljeval. “Niti slučajno se ti ne gre nazaj. Ane?”.
Spet me je prehitel. Odgovarjal mi je na vprašanje, še preden sem ga izrekla… Hotela sem ga vprašati, če mi bere misli ali kaj, pa… No, saj je bilo itak jasno.
Odgovorila sem potihem: “Ne morem ostati tu. Žal.”
In potem je igral naprej, jaz pa sem premišljevala o tem čudežu, kako da me razume, kaj hočem povedati in kaj čutim in kako lahko gre ven iz telesa po želji… In če on lahko, potem lahko tudi jaz. Kar naenkrat sem postala tako polna, bila sem v tistem celem prostoru. In bila sem tako srečna… Tako srečna.