Kako dolgo še bodo ljudje verjeli v te stare, pokvarjene indoktrinacije, da je otroka treba dati čim prej od rok. Da se socializira. Da se mu okrepi imunski sistem. Da bo prilagojen. Da ima red in disciplino. Da se utrdi za življenje, ki ga čaka v sistemu.
Kako dolgo bodo matere (in očetje) še to dovolile, da se jim otroka dobesedno trga od prsi. Od hrane, ki ni samo materino mleko, ampak tudi njen dotik. Njena bližina. Njena prisotnost. Ali res še kdo verjame, da lahko mamo katera koli vzgojiteljica, pa naj bo še tako srčna, nadomesti? Ne. Mame in očeta se z nikomer in z ničemer ne da nadomestiti. Kot se tudi tega najbolj pomembnega obdobja v razvoju človeka ne da z ničemer nadoknaditi. To je izgubljeno. Tukaj ostane praznina. Ker je bila na silo pretrgana vez. Vez z materjo in očetom. Vez z izvorom.
Od kod naj človek potem črpa, če se v tej prvi fazi življenja ni napojil? Kako naj bi se potem bistvene vrednote v naših notranjih svetovih pravilno razvile? Kako naj bi se potem ohranil stik z izvorom? In zato družine razpadajo. Zato umira in razpada naš rod. Ker so družinske vezi pretrgane. Ker osnovna primarna celica ni nahranjena.
In temu še vedno ni in ni videti konca. Začne se že v porodnišnici, kjer materi ni dovoljeno naravno rojevanje. Kjer se prehitro reže popkovnica. Trganje vezi se nadaljuje v vrtcu. Potem šola. Zato, ker staršev ni. Oni so v službi. V nenehnem hitenju. Polnem ciljev in načrtov. Prezaposleni, da bi zmogli najti čas za družino. Sistem jih je spravil tako daleč, da so postali nesposobni za vzgojo svojih rojencev. Le redki posamezniki vidijo, kam nas je vse to pripeljalo. Kako dolgo še, se sprašujem, ko opazujem to ogromno množico izgubljenih staršev, ki še kar sledijo tem zastarelim, podedovanim vzorcem. Ostajam brez besed. Ker boli. Ker ne vem, kaj lahko sploh še rečem ali naredim, da temu ne bi bilo več tako. Lahko samo še nemo stremim v te žive mrliče, ki sebi in svojim otrokom s svojo slepoto tlakujejo pot v pogubo. Govoreč in misleč, da je vse to z dobrimi nameni. Da se bo otrok utrdil za sistem. Za poslušnega sužnja. Kot so njegovi starši. Ki še danes hodijo v službo. In s svojimi žulji hranijo sistem, ko odplačujejo kredite in plačujejo prispevke. Hkrati pa se ti isti starši zgražajo nad sistemom. Ne zavedajoč se, da ga tudi s tem hranijo. Sebe pa izčrpavajo. Praznijo. In potem se čudijo, da so bolni. Da so živčne razvaline.
In zato otroci jočejo. Zato se mladostniki režejo in drogirajo. Zato človek postane pijanec in odvisnik. Išče in izbira poti, kjer bi se vsaj za trenutek lahko iztrgal iz te ječe vsestranske podrejenosti nečemu, kar je njegovi duši in srcu nedojemljivo. Zato človek skrene s poti. Ja zato. Ker so ga starši že zdavnaj zapustili. Prepustili so ga sistemu. Zdaj pa sistem zapušča njih. Zdravstvo več ne zdravi, ampak proizvaja le še več in več bolnikov. Šolstvo več ne izobražuje, ampak le še poneumlja in onesposablja človeka za življenje. Pravde že dolgo ni več. Ostala sta le še prav-ni red, nadzor in disciplina.
Vsi smo šli skozi ta stari program vzgoje za sistem. Po metodi tiho bodi in ubogaj. Ni se nas smelo zavijati v vato, da ne bi bili pomehkuženi. Ni se nas smelo pohvaliti, da se ne bi prevzeli. Ni se nam smelo izkazovati ljubezni, da ne bi bili preveč razvajeni. Stoletja so nam prali možgane in nas učili ne misliti in ne zaupati vase. Ne se imeti radi. Programirali so nas v matrico nezavednih vzorcev in prepričanj. Naredili so nas nesposobne, da bi lahko izstopili iz svojih utirjenih konceptov. In presegli tisto, kar nas omejuje. Kaj ni že čas, da premagamo to iluzijo o življenju? Da končno spoznamo ter presežemo vse te človeške omejitve. Da končno dojamemo, kako nas lastni principi držijo v matrici ne(za)vednosti in omejenosti.
Človek božji, zbudi se že vendar. Kaj res ne vidiš, da samega sebe ubijaš. Postal si samomorilec. Odmaknil si se od samega sebe. Od svojega bistva. Odtujil si se od narave. Vzel si kredit, da lahko umiraš na obroke. Niti samega sebe več ne prepoznaš. Ne veš več niti kdo si, niti kaj si. Kaj šele, zakaj si. Pozabil si na svojo dušo. Pozabil si na svojo dobroto. Postal si suženj. Postal si parazit. Sam svoj sovražnik. Pozabil si živeti. Sprejel si vrednote, ki niso vredne. Pozabil si na svoje dostojanstvo. Namesto da bi ustvarjal življenje, se mu raje odrekaš. Namesto, da bil bi notranje bogat, raje izbiraš zunanji blišč. Da lahko bežiš od samega sebe. In še dalje živiš v iluziji. Služiš nečemu, kar sploh ni vredno življenja. Ne zavedajoč se, da ti tako služenje jemlje vso tvojo moč. In te dela ne vrednega, ne cenjenega. Ti pa še kar služiš. Sistemu. Pa če tudi te ta zlorablja. Pa če tudi te ta ubija. Ga še kar naprej hraniš. Namesto da bi nahranil samega sebe. In svojo družino. Človek, zbudi se vendar. To nisi ti. Spomni se vendar, da si živ in svoboden. Kreator življenja. Lasnik svojega uma, duha in telesa. Kako dolgo še??? Kaj ni že čas za spremembe? Čas, da se spomniš vsega, kar ti je bilo odvzeto in si to povrneš.