Mojemu očetu, zdravemu in zelo športno aktivnemu 62.letniku so leta 1997 v jeseni diagnosticirali rak na želodcu in zdravljenje s kemoterapijo.
Jaz sem takrat živela na Dunaju in sem, ko sem slišala, da je moj oče "na smrt bolan"... kar mi je bilo nedojemljivo, ker je vedno živel izredno zdravo, ni kadil , ni pil alkohola...ampak sem hotela biti ob njem, ko se je zdravil.

Seveda leta 1997 nisem imela pojma, o tem, kaj je to kemoterapija in res sem mislila, da je to zdravilo, ki ga bo ozdravilo. Terapije so se začele enkrat jeseni in vsak dan je moral iti v bolnico, da jih je vzel. Njegovo duševno stanje se je zelo poslabšalo. Postal je agresiven, negativen, bil je jezen in zelo nestrpen. Pozimi se mu je stanje zelo poslabšalo, v bistvu sem šele takrat slišala da ima raka - sestra mi ni hotela tega povedati, da se ne bi prestrašila - do takrat smo vsi verjeli, da je pač "bolan" in da se bo ozdravil. Prav na novoletni dan je padel po tleh in je bil nujno odpeljan na urgenco...

Potem se je začelo... Ni več hodil sam na terapije, ampak je jemal tablete sam, oz. mama in jaz sva mu jih dajale. Velikokrat jih je pometal stran, ni jih hotel jemati. Od januarja je izgledal vsak dan slabše. 10.januarja je bil rojstni dan od dveh njegovih vnukov in takrat smo se se slikali skupaj, delali načrte za vnaprej itd.
Po tem rojstnem dnevu pa je bilo hudo... Oblivala ga je vročina in vsake pol ure smo mu morali zamenjat rjuhe in pižamo. Z mamo tega nisva mogli več, tudi zaradi strahotnih bolečin, ki jih je imel in odpeljali so ga v bolnico, kjer je dobijal morfij. Ko smo prišli k njemu na obisk, so ga dali na voziček... Vsak dan sem ga obiskovala v bolnici, se z njim dolgo pogovarjala in mu delala "touch assiste" - poseben tretma s prstom po telesu, ki aktivira njegove celice, da se pozdravijo... A kaj narediti, če je dobijal vsak dan smrtonosno dozo kemo- strupa...
Jasno mi je bilo, da zanj ni več pomoči in da bo kmalu umrl. No, o smrti se nikoli nismo pogovarjali in tudi sam ni rekel, da bi rad umrl. Jaz sem pa šele pred nekaj leti, ko mi je postalo jasno, da ne ubija rak, ampak kemoterapija - da so ga ubili, da ga je ubila kemoterapija. Kot rečeno, bil je izredno vitalen, izredno športen tip, ki je imel ogromne načrte pred sabo.
Ko zdaj gledam za nazaj in ko vidim te pogovore o evtanaziji, se mi lasje dvigujejo.
Kot prvo, noben človek, ki ga poznam in je bil zelo bolan, si ni želel smrti, vsi so si želeli živeti.
Kot drugo, vsi ljudje, ki so bili bolni, vključno z mojim očetom so postali bolni in niso ozdraveli zato, ker so se zdravili na medicinski način! Medicina ne zdravi, medicina ubija! Medicina ti da diagnozo, človek se ustraši - tako kot se je moj oče... dajo ti kemoterapijo, če imaš raka in potem preživi, če lahko.
Seveda bi se dogajalo čisto drugače, če bi se to z mojim očetom zgodilo danes. Vem za veliko načinov, kako pozdraviti raka in niti slučajno ga ne bi pustila zdraviti se s kemoterapijo. Ljudje na splošno pa ne vedo, da obstajajo alternativni načini zdravljenja in slepo zaupajo medicini, kar jih tudi stane življenja.
Seveda ne morem reči, da ne obstajajo ljudje, ki dolga leta trpijo za neko boleznijo in si želijo umreti. A teh ni veliko! Obstaja veliko tehnik za ozdravitev bolezni. Vse bolezni so ozdravljive! Življenje je večno! Življenje je sveto! Moramo narediti vse, da človek ne umre, ne pa da mu ponujamo evtanizijo po tem, ko medicina ni mogla razrešiti zdravstvenega problema - ker ga pač po defaultu ne more in ga noče! OK, če medicina ne more ozdraviti, potem pa pojdite k energoterapevtu, delajte EFT (tapkanje), meditirajte, delajte Grabovoja, izgovarjajte zdravilne besede. Ko ponavljamo besede: OZDRAVITEV ~ VSTAJENJE ~ NESMRTNOST celice raka razpadajo! Številčni niz 2145432 zdravi VSE BOLEZNI!
Leta 1997 je pač bilo logično, da boš šel na kemoterapijo, če so ti diagnosticirali raka, ampak zdaj pa ne delajte več teh neumnosti!