Milena Miklavčič

Danes bi vas prosila za pomoč. Morda ste tudi vi, ki ste malo starejši, imeli sorojenca, nad katerim je zdravnica, ki so jo imenovali Pošast, v 50 letih nad otroki v Porodnišnici v Ljubljani izvajala nekakšne eksperimente. Da je otrok zaradi tega postal invalid? Vesela bom, če me kontaktirate.
Eno zgodbo objavljam:
V 50 letih prejšnjega stoletja je v ljubljanski porodnišnici delovala ''partizanska zdravnica'', ki – če lahko sodim po zgodbah, ki sem jih slišala- ni bila ČLOVEK, ampak zver!
Prva zgodba:«…Potem sem rodila dečka. Imela sem tako smolo, da je dobil tretji dan zlatenico. Tam je bila neka dr. S. Bila je živ hudič. Mojega otroka je brez privolitve odnesla nekam, na skrivaj, nihče si je ni upal vprašati, kam. Sama mu je delala izmenjavo kri. Ker ni šlo preko popka, mu je prerezala še rokico. Pri tem mu je poškodovala mišico, tako da mu je rokica do konca življenja ''visela'' ob telesu…Mene je nesramno in s neprimernimi besedami ignorirala. Bolj, kot sem jo spraševala o otroku, bolj je molčala. S čim je hranila otroka? Kaj je počela z njim? Vsi so se je bali, nihče mi ni pomagal.
Zraven mene je ležala ena, ki je imela 12 splavov, preden je rodila fantka. Nekatere ženske – med njimi tudi jaz- ki jim je zdravnica zaradi zlatenice in drugih razlogov ugrabila otroke- smo bile žalostne, ona pa se na to ni ozirala. No, nismo ji zamerile...
Nikoli ne bom pozabila jutra, ko je ''Pošast'' prišla na vizito. Ustavila se je pred njeno posteljo in ji z nasmeškom na obrazu, brez čustev, dejala:''Vaš otrok je ponoči umrl. Hvala bogu, da je, saj je imel čisto posedena pljuča. Tako in tako z njim ne bi bila nič…''
Mamica je v šoku skočila iz postelje, napadla zdravnico, da je padla in se fejst udarila ob mojo posteljo.
''Naj leži na tleh, ne bom ji pomagala,'' sem si rekla in se v solzah obrnila na drugo stran.
Čez devet dni mi reče sestra M.:''Vašega otročka je zdravnica ponoči pripeljala nazaj. Bil je čisto izsušen, jeziček je imel kar na nebo prilepljen. Z otrokom je tudi nekaj hudo narobe…''
Pokrila sem se z odejo, stlačila rjuho v usta in začela kričati.
Mojega čisto zdravega otroka je Pošast na skrivaj spremenila v popolnega invalida.
Ko so mi ga prinesli, je na vso moč jokal, imel je nečloveške bolečine. Vse noči smo ga (pomagale so sestre) nosili, ker se je šele ob tem pomiril.
Po treh mesecih sem ga prinesla na pregled.
Prikaže se Pošast, me posmehljivo pogleda, in mi reče:'' Čist idiot ne bo, veliko z njim pa tudi ne bo.'' Živel bo mogoče ene tri, štiri leta, več pa ne.''
Ne morem vam povedati, v kakšni stiski sem se znašla.
Iskala sem pomoč, potem le pridem k prof. Mariju Avčinu. Ko je bil enkrat v 60 letih pediatrični kongres v Ljubljani, me je prosil, naj tam spregovorim o svoji izkušnji.
Poznala sem še več drugih zgodb o tem, kako je ta Pošast uničila življenje čisto zdravi dojenčkov.
Kakšne eksperimente je izvajala nad njimi? Nihče ni vedel.
A moj primer je bil eden bolj krutih. Kasneje sem slišala še več govoric o tem, kako se je izživljala nad otroki ter jih brezbrižno opazovala, ko so umirali. Žal so vse, ki so bili glasni, utišali.
Šla sem na omenjeni kongres in nesla otroka s seboj. Profesor Avčin me je pred zbranimi pediatri, prisotni so bili tudi iz tujine, predstavil z besedami, kaj se zgodi, če ima zdravnik preveliko oblast.
Med mojim govorjenjem je po dvorani završalo. ''To je kriminal!'' so na glas vzklikali prisotni. Tudi Pošast je bila v dvorani.
''Kaj me boste zdaj linčali ali kaj?'' je siknila, vstala in zapustila dvorano.
Svetovali so mi, naj jo tožim, a nisem bila psihično pripravljena na to. Tako in tako pa bi izgubila, ker je bila partizanka.
Kot vem, so ji pa zaradi njenega sadizma začeli gledati pod prste.
Prof. Avčin se je potem povsod po svetu zanimal, kako bi pomagali mojemu otroku lajšati predvsem bolečine. Potem je slišal, da se da v Švici dobiti neke injekcije za mojega sina. Bile so zelo drage, a je dosegel, da jih je sin dobival.
Moj sin ni živel štiri leta, živel je skoraj deset let. Z možem sva doma pustila dobre službe in se preselila v Nemčijo, kjer sva našla pomoč za sina. Pa ne zato, da bi ga pozdravili, vedela sva, da bi bilo to nemogoče. Pomagali so mu tako, da so mu lajšale bolečine in naredili njegovo in najino življenje bolj znosno.«