Da … in dieser Grab liegt die Dajana, die keine Kinder hatte". Ta stavek sem poslušala… cel teden, se mi zdi, februarja 1994. Bili smo v Centru na Dunaju, delali smo vaje. Na nekem tečaju izboljševanja odnosov. Ko si na tem tečaju, poveš, kakšen problem imaš, kakšne "gumbe" imaš. Gumbi so stvar, zaradi katerih vedno živčno reagiraš, ko te nekdo spominja nanje. Seveda je imelo največ ljudi “gumbe” na seks ali na kakršenkoli del svojega telesa. Ali na to, da ne morejo dobiti partnerja, partnerke. Ali otroci na starše in starši na otroke.

Vprašali so me, kaj je moj gumb. Kot iz topa sem ustrelila: “To, da nimam otrok”. In potem je bilo treba najti nekoga, da bo delal vaje z mano. Izbrali so Niedermayerja. Njega ni nihče preveč maral, bil je že star, malo naglušen in počasen, ampak za vaje delat je bil seveda dober. Pač ponucali smo vsakogar, ki je bil tam.

Torej… sva začela. Vprašal me je: “Kaj je tvoj gumb?” Rekla sem: “To, da nimam otrok. To, da me je strah, da bom umrla, ne da bi imela otroke.” In je začel: “Da in dieser  Grab hier liegt die Dajana. Die keine Kinder hatte.” Že, ko je rekel: “Da… “, je pokazal z roko… in sem bruhnila v smeh. Ne smeš se smejat… Začeti moraš vse od začetka. In to je trajalo dva tedna po nekaj ur, vsakodnevno. Dokler se nisem nehala smejat. Ko ne reagiraš več na nič,  je vaja narejena.

Rezultat: Čez en mesec sem bila noseča. :)