Upor prinaša tudi osebne stiske. Kdo so tisti, ki povzdignejo glas?

Da se v Sloveniji upreš, moraš biti socializacijska napaka. Moraš biti vzgojen v klasični maniri zahodnega self-directed tipa posameznika z moralno odgovornostjo, ki se ne ozira na to, kaj drugi mislijo. Če govoriva konkretno: seveda večina Slovencev misli, da sem zmešana! Imam vest, pri kateri ne šteje, kar mislijo drugi. To bi bilo zame neznosno! Kako si socializiran, pa nisi sam kriv. Kar zadeva moralni imperativ, si to, kar so starši naredili iz tebe. Ni ne osebnih zaslug, ne osebnih krivd, so pa osebni problemi.

Slovenci imajo tisto, čemur je Žižek rekel heteronomna vest. To pomeni, da vest sicer imajo, vendar je povnanjena. Kaj moram narediti, se vprašajo. Vest pa je narejena iz samo enega ukaza - naredi tisto, kar drugi mislijo, da je prav. In potem si živel v vasi, kjer so mislili, da je treba pod belogardiste ali domobrace, in si jih podprl. In si naredil moralno dejanje. Tako kot je moj oče, ki je bil partizan, naredil moralno dejanje po isti logiki. Vprašal se je, kaj mora narediti, in njegovi pomembni drugi so rekli, da mora podpreti partizane. In jih je. Logika individualnega delovanja ni bila nič drugačna, je bil pa zato socialni učinek. Problem pri Slovencih, ki imajo heteronomno povnanjeno vest, je, da ne morejo dojeti, da neka dejanja, ki so z njihovega zasebnega kota lahko moralna, to v resnici niso. O tem se pogovarjamo že 40 let. Če bodo vsi rekli, da moramo čakati na boljše čase, bo tako. Če bodo vsi rekli, da je prav, da zategnemo pas, bo tako. Onkraj take morale ni instance, ki bi zmogla presoditi mnenje drugega, se vprašati, ali je res, ali je prav.

Včeraj sem svojim študentom razlagala, da niti ne vem, kako bi to imenovala, a morda - kulturni zagozdek. Bojim se, da smo edini, ki tega zgozdka ne razumemo, Slovenci sami.