Moram narediti tale zapis. Da si olajšam dušo, čeprav mi tudi to ne bo prineslo notranjega miru..v zadnjem času je v moji bližini preveč težkih zgodb otrok, ki imajo hude stiske... predvsem zaradi vrstnikov...ki si iz ne vem kakšnega razloga dovolijo kritizirat in se norčevat iz njihovega videza, stila oblačenja, karakternih lastnosti... verjetno to vidijo tudi doma, saj smo ljudje zelo nagnjeni h kritiziranju nečesa, kar je malo drugačno od tega, kar smo vajeni... te stiske so tako hude, da dotični otroci resno razmišljajo o samomoru, oz ga tudi naredijo. Da menjajo šole... da ne želijo več hodit k pouku... Zakaj??? Zato, ker se je nekdo odločil, da ima nekdo preveč, premalo oblin, ker je prevelik, premajhen, ker se ne oblači po zadnji modi, v firme??? Na koncu ima veliko takih otrok, ki so tako grdo zasmehovani, že tako težave v primarni družini, kjer se ne more z nikomer pogovoriti o svoji stiskah, težavah, zatorej je situacija še težja. Nihče ne more vedeti, kaj posameznik doživlja... na koncu so ravno otroci, ki so najbolj nasmejani, v največjih stiskah in najbolj osamljeni...

Nekaj je šlo v naši družbi hudo narobe in vedno slabše je. Prav težko mi je pri srcu za vsako otroško dušo, ki takole potiho trpi in ni slišana... Prosim, prosim dragi starši, naučite svoje otroke, da nas drugačnost bogati. Da se je treba postaviti na stran šibkih... da si je treba pomagati...da ohranimo to človečnost, oziroma, da jo pridobimo nazaj... da ne pogledamo stran, ko nekdo nekoga zasmehuje...bodimo dobri drug do drugega... čas šole je tu... mnogo težkih zgodb je med nami.... bodimo zgled našim otrokom....vsaka otroška dušica je vredna druženj s prijatelji... iskrenih druženj...

(L.Shaker)