Delim zapis Kaje Teržan. Ima naštimano tako, da se ne da, pa sem jo zajebal. Kot sem ji že tam napisal, kakšna škoda, da ni teh zapisov tam, kjer bi morali biti. (M.Hudej)

Vse, kar mislim in pišem, počnem iz omejenosti svoje oglate sobe z nekaj okni. Pa si dovolim to včasih delit, ker na ta način naša reka teče. Pa ker tudi drugi mislijo in pišejo iz svojih oglatih sob z nekaj okni ali zgolj nujnimi prezračevalnimi režami. V zadnjem času se veliko govori o spolu, spolih, spolnih identitetah itd. Dotičnega intervjuja nisem gledala, ker me ni pritegnil in ker pač žal nimam časa za vse reči na tem svetu. So me pa v negativnem smislu pritegnili odzivi nanj in ti govorijo sami zase o ljudeh, ki so jih zapisali. Očitno je opredeljevanje za in proti postalo nekako trendovsko in tako se zdaj glasno izjavljajo ljudje, ki še do včeraj niso imeli svojega mnenja o marsičem in ki še do včeraj kot da ne bi vedeli, da to "marsikaj" tudi zares obstaja – tukaj, v naši deželici. In potem moram brat take pavšalne – češ, naj vsak počne in čuti, kar hoče, toda ženska je zame/po njihovem ženska samo, če je ženska v vseh smislih – torej – po njihovem: v biološkem smislu – tako rojena s pripadajočim spolnim organom (ki da je vedno povsem jasna biološka danost) in naprej v tem kontekstu. In enako za moškega.

Strah, ljudje. Ne, ne gre vedno za elitistične ideologije in to, kamor naj bi ta družba drvela – v neko popolno razvrednotenje in tako naprej. Halo. Razvrednotenje se je že zgodilo – v celoti. Ali pa je morda med spoloma ali spoli, če hočete, vse tako kot mora bit? Je kdaj bilo v redu? Za koga? A res? Ma cela družba je obsedena s spolnimi vlogami, spolnostjo in potem iz tega sledi, kakor da smo ljudje v celoti samo spolna (in od tod družbena) bitja. Sem mislila, da smo kompleksna bitja. Pa duše pa to. In ljudi skrbi, kaj da bo z mladimi, če bodo v šolah prišli v stik z informacijo o različnih spolnih usmeritvah in identitetah. Da je med mladimi kaos in raztur v tem smislu, da so zmedeni, da ne vedo, kaj bi sami s sabo, da je postalo trendovsko biti nekje vmes oz. uniseks in tako naprej. In spet so krivi mladi oz. tisti, ki slabo vplivajo nanje. Od kod mi je to že znano? Valda, da se mladim meša! Kater idiot bi pa prevzel nase vse nebuloze, ki sta jih spola nakopičila skozi stoletja in še vedno vztrajata v njih. Taka skrb za vzgojo kar naenkrat! Kaj pa vsi omejeni matematični pristopi, ki onesposobljajo mlade možgane in delujejo v smeri grajenja vedno več avtocest za nevronske povezave, namesto da bi se spletale kompleksne mreže razvejanih (stran)poti, delt – teh kompleksnih izlivov v morja in oceane, kjer ni niti poti več, pač pa so samo še oblikovno raznolike točke – note z najkrajšim intervalom na tem neskončnem notnem črtovju univerzalne glasbe.

Kakšna mavrica neki – obstajajo barve, ki jih ne moreš videt, ki jih morda lahko slišiš, vsekakor pa čutiš kot dotik na površini svoje kože. Eros v najčistejši obliki, razbremenjen akademskih predispozicij in razprav. Kaj pa, če se jaz nekega dne zaljubim v želod – z vso resnostjo in duhovitostjo svoje univerzalne biti? Se boste norčevali – boste rekli, da sem pač pesnica. Naj bo nekaj jasno – biti pesnik je vse. Kar ne pomeni, da je biti drugo kaj manj – a pesnik to vsaj ve, ostali pa... Prišel bo čas, ko bodo umetniki enakovreden pojav v družbi ali pa družbe več ne bo. Do takrat pa izvolite – razpravljajte, če menite, da obstajate zato, ker mislite. In ker mislite edino prav prav vi. Sama sem se že kot otrok ločila od etičnih normativov svojih staršev (Kako naj zaupam nekomu, ki je vzvišen do brezdomcev?! S tem je o sebi povedal vse. In to vse bo nekega dne nedvomno projiciral tudi name. In tega nočem.) in pozneje od etičnih normativov, ki mi jih je vsiljevala družba preko šole in dela. Iščem svoje etične normative. Zato pišem poezijo. In včasih kaj takega, kar vas prebere še manj ...