Članek
Objavljeno Jul 22, 2022
Moj oče je bil poklicni gasilec Gasilske brigade Železarne Jesenice.
Spomnim se, da je bilo mamico vedno strah, ko so bili požari. Bil je zraven, ko je takrat Jugoslavija pomagala prebivalcem Beljaka, ko so doživeli veliko poplavo. Ni ga bilo cel teden. Takrat ni bilo nobene komunikacije in sreča, da se je vrnil domov, je bila nora.
Spomnim se, da je na Bledu gorel hotel Evropa in moj oče je šel reševat. Neka ženska je jokala, da je tam gor za enim oknom ostal otrok. Oče ga je prinesel ven. Bil je ves črn. Nikoli ne bom pozabila groze moje mami, ko je odšel v gorečo stavbo in sreče, ko se je vrnil živ.
Takrat sem prvič videla neukrotljive ognjene zublje. Ko začno požirati, jih ne ustavi ničesar in od takrat se zavedam moči in nevarnosti ognja.
Zato čutim z ljudmi, ki jim požar trenutno kroji usodo, povezana sem z materami, ženami in otroki gasilcev, ker vem.
Pošiljam vam željo, da bi se ogenj čim prej umaknil, da bi bili spet varni doma.
Jul 22, 2022