Ob začetku uradne predvolilne kampanje se postavlja preprosto vprašanje: komu boste res verjeli? Boste verjeli prvemu, ki potrjuje vaša stališča, vaša prepričanja, vaša mnenja in vaše strahove? Ali drugemu, ki bo pokazal drug pogled, drugo perspektivo in drugačno razmišljanje?

Seveda ni dileme. Verjeli boste prvemu. Drugi ne bo imel šans. Nimate časa, da bi mu verjeli. In še ves medijski diskusijski aparat je zastavljen v to smer. Ne bomo se poslušali, temveč nadirali. Prepričevali prepričane. Zmerjali nasprotnike in jih cinično zasmehovali. Pred nami so štirje tedni, ki načeloma ne bodo prinesli ničesar. Gre le zato, kdo bo izkopal globlje vojaške rove in kdo bo streljal z močnejšo artilerijo. Pa še ta bo manevrska. Tak brezvezen poligon našemljenih vojakov ob glasnih pokih in slepečih svetlobnih učinkih. Krilatica, da bodo odločali mediji, je zgrešena. Mediji so že odločili. In to takrat, ko jih je zdajšnja oblast brez odpora prevzela.

To, kar se je zgodilo po vrsti s Planet TV, Siolom, STA in nacionalko, je klasična okupacija. Seveda se predvsem na nacionalki upirajo, sklicujejo novinarske in okrogle mize, ampak kapitulacija je bila dosežena že prej. Takrat, ko so v svojih vrstah dopustili, da so jih podtaknjenci raztreščili od znotraj. Izpostavljenih pet modelov in nekaj brezjajčnih podmodelov, ki ne skrivajo partijske pripadnosti in malikovanja vsemogočnega vladarja, je ob pomoči res ubogih predstavnikov združbe, imenovane programski svet, brez boja prevzelo, zavzelo in razgradilo javni servis.

Najbolj paradoksalno pa je, da se to nikoli ne konča. Če bi bil jaz Erika Žnidaršič in bi mi recimo res samo začasno ukinili oddajo, ne bi niti pod razno prevzel vodenja predvolilnih soočenj. Tu gre za držo. Za jasno stališče in ne za pristajanje. Za nobeno uravnoteženje Jožetu Možini ali Igorju Pirkoviču. Že tako je dovolj butasto, da ste pristali na to, da enkrat oddajo Intervju vodi Jože Možina in drugič Ksenija Horvat. Kot je še bolj butasto, da ste sploh dovolili deljenje na leve in desne goste. Gosti so dobri ali pa zanič. In te zanič goste ste nam v zadnjih letih servirali iz dneva v dan. Kot da si kupujete odpustke in jih nikoli ne kupite dovolj. Gospodar vas bo žalil še naprej. Zdaj se je celo spravil na dopisnico iz Moskve Vlasto Jeseničnik. Temu se reče poden od podna. In ko danes javkate, se spomnite, kdaj se je vse skupaj začelo. Takrat, ko niste rekli odločni NE. Ne žaljenju. In ne zasmehovanju, ne nadiranju, ne posmehovanju, ne kadrovanju, ne izsiljevanju, ne izbiranju izpraševalcev, ne vtikanju v program in ne podtikanjem vseh sort. Ne gostom, ki so iskali samo zdrahe. Ne partijskim propagandistom.

In ko bodo ti poden gostje naslednje štiri tedne zasmrajevali medijski prostor, bo v zraku viselo eno samo vprašanje. Pa zaboga, pokažite mi tiste, ki tem ideološkim papigam res verjamejo. Verjamem, da obstajajo člani sekte, ki verjamejo vodji. Verjamem, da obstajajo priskledniki, ki jim ni dovoljeno, da ne bi verjeli. In verjamem, da jih je veliko, ki verjamejo zaradi osebnih koristi. Ampak prosim vas, najdite mi tiste nekontaminirane in opredeljene, ki iskreno verjamejo, da je Janez Janša največji demokrat na svetu. Najdite mi tiste, ki verjamejo, da je Aleš Hojs najbolj sposoben minister na svetu. In najdite mi tiste, ki verjamejo, da je Matej Tonin največji up za prihodnost Slovenije.

Prosim vas, pokažite mi tiste, ki bodo ob vsem hvaljenju vladnega trojčka Janša-Počivalšek-Tonin zavzdihnili, da je to res. Uf, ti so pa dobri. Ti se pa res borijo za vsakega posebej v tej državi. In še na misel jim ne pride, da bi mislili le nase in na svoje podanike. Dajte imena in slike tistih, ki res verjamejo, da je Slovenija v dveh letih napredovala. Da je ta vlada delala noč in dan. Ja, res je delala. Ampak delala zase. Za svoj krog. Za žepe svojih. Ta vlada ni gradila Slovenije, temveč jo je razgrajevala. Ta vlada ni delala zate, temveč zase. In ta vlada vas ni nikoli poslušala. Znala vas je le kaznovati.

In zdaj bodo prosili za vaših pet minut posluha. Zdaj vas bodo nagovarjali, kot da ste se rodili včeraj. Zdaj bodo spremenili dlako in vas zapeljevali z nedolžnimi očkami. In kakšnim bombončkom iz bombonjere, ki je naša skupna last.

Postavite mi v vrsto tiste, ki iskreno mislijo, da se je treba zaplesti v vojno z Rusijo. Tiste, ki res vidijo v avanturah našega šefa vlade realno moč. In kje boste našli tiste, ki bodo skakali od navdušenja, da so v tej državi že lep čas suspendirane demokratične procedure odločanja in se vlada z odloki. Čez noč. Z enim tvitom.

Mladen Dolar je v Studiu City dejal, da je ura že pet minut čez dvanajsto. Voz nas je zapeljal že globoko v blato. Če na univerzi v Göteborgu v raziskavi ugotovijo, da so države, ki so v treh letih najbolj zdrsnile v avtokracijo, Afganistan, Slonokoščena obala, Tunizija, Mjanmar in Slovenija, nam ne sme biti več do smeha. Nič več do vzvišene drže, da ne vedo, kaj delajo. Na žalost še predobro vedo, kaj delajo. In verjamejo le sebi ...