(Milena Matko)

No, tale zapis je dolg. Če ga bo kdo prebral do konca, ga bo, če ne, je že prav tako. Resnici na ljubo sem ga pisala zaradi same sebe, notranjega procesa, ki se je odvijal ob tem.

V zadnjem obdobju mi je več ljudi dejalo: »Milena, pa ti res ljubiš Slovenijo. Čuti se to, v tvojih besedah, fotografijah.« Temu nisem polagala dosti pomena, v glavi so se mi vedno znova odvrtele misli: »Pa saj to je samo po sebi umevno, a ne? Saj se po meni vendar pretaka slovenska kri.« Potem pa sem pred tedni začela razmišljati o tem, kakšen pogled sem v otroštvu in mladosti pravzaprav dobila na rodno grudo, politiko, državo kot takšno, materin jezik in še marsikaj drugega, ali mi je bila ljubezen do domovine resnično položena v zibelko. Žal temu še zdaleč ni tako …

Doma smo imeli nekaj zemlje, premalo, da bi bili po tedanjih merilih kmetje, sodili smo med "sabenke", kot se je temu po domače reklo. Oče in mama sta hodila na "šiht", kot navadna delavca sta delala za tekočim trakom ene izmed novomeških "fabrk". Garala sta tam, garala sta doma - znašla sta se nekje vmes, nista bila ne "ta prava" delavca, ne kmeta. Dopusti, prazniki in dela prosti dnevi so bili že vnaprej skrbno načrtovani, namenjeni delu v vinogradu, košnji in spravilu mrve, sajenju in pobiranju krompirja ter drugih poljščin, napravljanju drv … Počitnic ni bilo, morje sem prvič videla konec petega razreda, na šolskem izletu. Ves denar je šel za plačilo položnic, odplačevanje kreditov, vlaganje v kmetijo … Živeli smo iz meseca v mesec, pri vsem je bilo potrebno "šparat". Hiša je vse do mojega odhoda v službo ostala brez fasade, centralnega ogrevanja in tople vode. Umivali smo se tako, da smo na štedilniku na drva v velikih "piskrih" segreli vodo, jo odnesli v kopalnico, zlili v banjo. Po hodniku in stopnicah je bil po tleh beton, neštetokrat sem ga drgnila s sirkovo krtačo. Oče je svoj prvi avto, starega "fičota", kupil, ko sem bila že v srednji šoli. Četudi je stara mama, ki je živela z nami, znala lepo šivati, sem v šoli in doma večinoma nosila ponošene cunje, ki so jih prinesli daljni sorodniki. Neke zime, ko sem rabila nove škornje, me je bilo pred sošolci pošteno sram. Teta Malka, družinska prijateljica, je stari mami za darilo prinesla črne čevlje iz skaja z visokimi petami. Ker so mi bili sicer prav, je oče na mamino zahtevo tri četrt pete odžagal z ročno žago in to je bilo to. O tem, kako čudno je bilo hoditi v njih, se raje več ne spominjam. Najbrž ne bom nikoli pozabila trenutka, ko je k hiši prišel mojster, vgrajeval je garažna vrata. Mama mu je skuhala dve omamno dišeči klobasi in prosila sem jo, če lahko dobim nekaj koščkov. »Če bo kaj ostalo,« je bil njen odgovor. No, na mojo žalost so tudi tistemu "stricu" domače klobase teknile in ostalo ni nič. Beda, predvsem tista notranja, se je zažrla vame, globoko, čisto pregloboko. Ob vsem tem sta starša preklinjala življenje, zemljo in delo na njej, oče precej na glas, mama po tihem - nobenega spoštovanja ni bilo, nobene hvaležnosti. Ko danes gledam nazaj, se šele zavedam, kako močno se je oče bal vseh avtoritet, oseb na položaju, pa četudi so bili to sicer čisto prijazni ljudje, le da so opravljali poklic zdravnika, župnika, delavke na krajevnem uradu, poštarja, šefa kmetijske zadruge … Zato je vse "uradne", finančne in druge gospodarske zadeve urejala mama, očeta pa ob tem podzavestno sovražila, ker pač "ni bil dec" in se je počutila za vse sama.

V družbo se ni nihče v družini aktivno vključeval, tudi o polpretekli zgodovini smo več ali manj molčali. Vedela sem za "ta bele" in "ta rdeče", razlika med njimi mi tedaj ni bila razumljiva. Potem je oče vendarle na kratko spregovoril o umoru svojega očeta med drugo sv. vojno le nekaj deset metrov stran od domače hiše. Menda se ni hotel pridružiti ne enim ne drugim, ker je dejal "da ne želi pobijati svojih sovaščanov". Iskat in ubit so ga prišli domači partizani, danes je njegovo ime zapisano na domobranskem spomeniku, zaradi česar se najbrž "obrača v grobu". O državi kot takšni in politiki se nismo pogovarjali, pravzaprav niti vedela nisem, kaj to sploh je. Le očetov stavek, da je »politika kurba«, je odzvanjal v meni. Kaj je mislil s tem, ni nikoli pojasnil. Včasih sem na uho ujela, da ima veliko ljudi "knjižice" in da zato napredujejo v službah in dobijo boljše plače (šele čez leta sem dojela, da je šlo pravzaprav za včlanitev v Komunistično partijo). No, pri nas smo bili "farški", saj bi bila mama najbrž tudi po dvakrat na dan pri maši, če bi živeli bliže farni cerkvi (morda je k temu svoj čas nekaj pripomogel tudi "fejst" župnik, na katerega je vrglo oko kar nekaj gorečih vernic). Oče je sicer oboževal Tita, kot sumim sedaj, ne toliko zaradi politike, temveč načina življenja. Čisto zasanjano je zrl v njegove fotografije, na katerih je v beli obleki pokončno stal obdan z lepimi ženskami, s cigaro v roki in medaljami na prsih. Ko je šel nekoč na sindikalni izlet v Kumrovec, o tem še leta in leta ni nehal govoriti (kot tudi ne o svojem služenju vojske v Bosni). Po drugi strani pa je bila mama obsedena z vsem, kar je vsaj malo dišalo po cerkvi. Višek leta je bilo romanje na Brezje, pa priprava na "ta velike" cerkvene praznike. Ob nedeljah me je še kot majhno punčko pogosto zbudila pred peto uro zjutraj in potem sem morala z njo skoraj uro dolgo pešačiti k prvi maši, ki se je začela ob šestih. Kaj točno naj bi pomenili sestavni deli maše, vse tisto križanje, pa vstajanje, pa poklekanje, pa ponavljanje nerazumljivih besed oz. molitev, pa tolčenje po prsih, pa obhajilo … mi ni nikoli pojasnila. Nekoč sem v cerkveni klopi sedela stisnjena k po postanem urinu, prašičih in "šnopcu" zaudarjajoči "teti" in postalo mi je močno slabo. Mamo sem tiho prosila, če grem lahko ven, a se je komaj zadržala, da me ni klofnila. Kako sem brez bruhanja zdržala do konca maše, še danes ne vem, vem pa, da mi "cerkvena" vera in pojmovanje boga nista nikoli postali blizu. Kakorkoli že, na eni steni smo doma imeli obešeno sliko Tita, na drugi pa obledeli podobi Jezusa in Device Marije. Vmes pa so se odvijali prepiri, v zrak puhteli alkoholni hlapi, se dogajale reči, ki se v nobeni družini ne bi smele, zato nisem razumela oboževanja ne enih ne drugih "bogov". Država je bila v očeh družine nekaj, česar se je treba bati, o vsem odločajo oni, "ta veliki, ki so pri koritu". Mi pa lahko le s sklonjeno glavo pridno delamo, osramočeni plačujemo davke in morebitne kazni ter na skrivaj molimo, da bodo vsaj po smrti nastopili lepši časi. A glede na mamino nenehno ustrahovanje s tem, da me bo "buh štrafau", sem sama postajala vse bolj prepričana, da me tudi po prestopu reke večnosti čaka večno cvrenje v peklu. Tudi v šoli zgodovine nisem marala. Sem se pač na pamet naučila, kar je bilo potrebno, da sem domov prinesla petico, potem pa me vsi tisti suhoparni podatki z imeni, letnicami, navedbami krajev … niso več niti malo zanimali.

Do materinega jezika in ljudskega izročila smo imeli nikakršen odnos, nihče mi ni bral pravljic, pripovedoval zgodb ali starodavnih legend. Jezik je nekaj, kar se pač naučiš od staršev in s tem je stvar zaključena. Edino knjižno branje, ki ga je bilo mogoče najti doma, so bile vsakoletne Mohorjeve knjige. Ko sem nekoč kasneje pospravljala podstrešje, sem našla veliko škatlo Doktor romanov, ki jih je mama očitno na skrivaj kupovala in prebirala. Mogoče medtem, ko je oče nepremično zrl v iz ne vem katerega "cajtnga" že izrezane fotografije žensk z nadnaravno velikimi oblinami, ki so jih prekrivale minimalistične krpice ali pa še te ne. Ko sem začela hoditi v šolo, so moji možgani potrebovali kar nekaj časa preden so dojeli, zakaj naša "tovaršica" ne želi, da uporabljamo besede kot so "peglezen, firtah, štumfi, žajfa, antula, župa, paradajz, južna" in tako v nedogled. Slovenščino sem sicer oboževala, a o tem, kakšno bogastvo v sebi skrivajo slovenska narečja, kako veličasten je naš jezik, sem začela slutiti šele več desetletij kasneje. Oče in stara mama sta lepo pela in včasih je iz njunih grl zadonela čarobnost ljudskih pesmi. A kaj, ko petja ni bilo brez polne mize "šmarnce" (vrste vina - za tiste, ki niste iz vinorodnih koncev) in ko je alkohol začel pronicati v kri, so bile kmalu na vrsti tiste v stilu "Oj Marička ti jo maš" in prišel je čas za moj odhod v posteljo. Ob nedeljah smo na starem radijskem sprejemniku redno poslušali oddajo "Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo" in od tedaj dalje res, ampak res ne prenesem več skladb kot so "Na Golici" ali pa "Tam, kjer murke cveto" – kar je preveč, je pač preveč. Na prvem predavanju na fakulteti nam je profesorica dejala, naj si kupimo slovar tujk. Ker če ne bomo uporabljali dovolj sofisticiranih izrazov, vseh možnih tujk iz ekonomije, pri njej zagotovo ne bomo naredili izpita. Tedaj sem naivno začela razmišljati, da naš jezik očitno ni zadosti bogat, predvsem pa ne dovolj primeren za uporabo v akademskih krogih. No, ko danes prebiram razna besedila, vsa žalostna zaznavam prezir do vsega, kar vsaj malo diši po slovenščini in le s težavo sprejemam, da brez angleških izrazov ne zmoremo napisati več niti preprostega »rad te imam« …

Ko sem po zaključku fakultete ugotovila, da obstaja svet tudi izven slovenskih meja, so me tujci na potovanjih po svetu spraševali, od kod prihajam. Nisem znala biti ponosna na Slovenijo in da so vsaj približno vedeli, kam me uvrstiti, sem začela hitro pojasnjevati, da je to del bivše Jugoslavije ali pa da ta mala državica leži v Evropi, poleg Italije, Avstrije. "Nalezla" sem se našega vsesplošnega prepričanja o majhnosti, ponižanosti, ničvrednosti, osramočenosti ... In skupaj z vsem, kar sem vsrkala vase v družini in okolju, v katerem sem odraščala, v resnici nisem imela nikakršnega narodnega zavedanja, pripadnosti, še manj spoštovanja in ljubezni do čarobne Slovenije. Sem se (na žalost) pač rodila v tej deželici in to je bilo več ali manj vse.

In tako sem v svoji nevednosti živela vse dotlej, dokler se v meni ni pričel oglašati tihi glasek duše, ki je želel biti slišan in sprejet. Ko sem že precej globoko zajadrala v "duhovne" vode, sem se udeležila nekega dolgočasnega predavanja. Resnično ne vem več, o kakšni temi je sploh bilo govora, a v nekem trenutku je predavatelj omenil, da »imamo Slovenci veličastno zgodovino«. Bilo je, kot bi mi nevidna sila prestrelila telo in komaj sem čakala, da bo govorjenja konec. »Oprostite, a Vas lahko nekaj vprašam?« sem po zaključku precej preplašena stopila h govorcu. »Kaj pa želite?« me je pogledal izpod čela. »Omenili ste zgodovino našega naroda - lahko kaj poveste o tem, morda predlagate naslov članka, katero izmed knjig?« sem hitro odvrnila. »Se sploh ne spomnim, da bi govoril o tem. Sicer pa obstaja neka knjiga o Venetih, malo poiščite,« in že ga ni bilo več. In tako sem takoj naslednje jutro v knjižnici našla knjigo "Veneti, naši davni predniki", poleg nje pa še "Slovenci: kdo smo?, od kdaj in odkod izviramo?" ter "Starodavni in današnji Slovenci". Pred mano se je odprl nov svet - naenkrat me je pričelo zanimati vse, kot utapljajoča se sem hlastala po več in še več. Kmalu za tem sem na knjižni polici našla knjigi Jožka Šavlija "Zlati cvet" in "Zlata ptica", odprtih ust brala o slovenskih bogovih in boginjah, starodavnem verovanju, pomenu simbolov … Od prevzetosti sem se tresla po celem telesu in nenadoma sem do slovenskega jezika začutila neizmerno spoštovanje. »Če nežno izgovarjam besede v našem jeziku je tako, kot bi poslušala bitje svojega srca,« sem vsa vzhičena vzkliknila med travniškim cvetjem in to na ves glas. Ni treba posebej poudarjati, da sem le kakšna dva tedna po tem zasledila oglas, da bo (meni dotlej povsem neznani) Peter Amalietti predaval o svojih izsledkih glede slovenščine. Prijavila sem se, odprtih ust poslušala o tem, kako so se mu v sanjah in polsnu pričele prikazovati slovenske besede, njihov naravni pomen kot npr. "med-ved" - medved torej "ve, kje je med". Ko je proti koncu dejal, da se mu zdi izgovarjanje naših besed podobno utripanju srca, so se mi po licih ulile solze. Ko je omenil še Kozlerjev zemljevid ter dejstvo, da imamo Slovenci od nekdaj neke vrste matriarhat, da ženske vodimo, sem začela dojemati, da me čaka temeljit pretres na vseh področjih življenja.

In res je bilo temu tako. Naenkrat so vse rože okrog mene veliko bolj omamno dišale in barviteje cvetele, slovenske gore niso bile več zgolj kupi kamenja, na katere se je potrebno povzpeti, dotlej dolgočasni predmeti v narodnem in pokrajinskih muzejih so dobili neprecenljivo vrednost. Brala sem, se spraševala, čutila, raziskovala, Prešernovi verzi so drugače zazveneli, naletela sem na zapis prvotne Zdravice, se čudila povezanosti sanskrta in slovenščine, pa pomenu dvojine in številčnosti ter pestrosti narečij na tako majhnem ozemlju, prebirati sem pričela naše pravljice, bajke, pripovedke, Zlatorog ni bil več le lik na pločevinki piva. Bila sem presenečena, koliko slovenskih poimenovanj gora, rek, krajev je po celem svetu kot npr. gora Tabor v Izraelu, se jezila, kako smo lahko v tako kratkem času izgubili toliko ozemlja in besnela, ker le s kakšno pravico nam naši politiki in drugi veljaki ter akademiki prikrivajo našo resnično zgodovino, čigavi interesi so v ozadju tega. Samodejno me je potegnilo v raziskovanje dogajanja okrog prve in druge svetovne vojne, želela sem razumeti norost povojnih pobojev, pa ozadje osamosvojitvene vojne. Vsa srečna sem poslušala Dušico Kunaver o našem ljudskem izročilu, pa predavanja Simona Prosena o naših prednikih, se poglobila v opise starodavnih obredov v knjigi Borisa Čoka "V siju mesečine" ter Leopolda Severja v knjigi z naslovom "Tičnice iz naravoverja". Razvaline gradov so me vabile kot sijoč magnet, zahajala sem na kraje, kjer so nekdaj vršili arheološka izkopavanja, Gosposvetsko polje z Vojvodskim prestolom je postalo nekakšen romarski kraj, z Jernejem sva nekajkrat prevozila celotno Slovenijo, čistila energijsko "zapacane" kraje, ki so nekoč žareli v sveti moči. Pred domačim pragom sem odkrila veličastno Emo Krško, iz rodu katere najbrž izvira večina slovenskih plemiških družin, še vedno me v objemu držijo knezi Celjski in počasi odstirajo svoje zgodbe …

Tik pred pričetkom norije s korono se je moj odnos z našo rodno grudo želel še poglobiti, četudi se slednjega tedaj nisem zavedala. Le sledila sem svojemu vzgibu, pričela v pohodnih čevljih odkrivati čudovite kotičke, za katere dotlej niti slišala nisem. Prehodila sem vse Jakobove poti po naši deželi in Emino pot po Sloveniji ter avstrijski Koroški, se podala na kup drugih tematskih poti. Koliko daril sem dobila na teh potepanjih, ni mogoče opisati z nobenimi, še tako izbranimi besedami. Že samo občudovanje našega živopisnega cvetja, vdihovanje svežega gorskega zraka, zrenje v čarobne sončne zahode, prisluškovanje žgolenju ptic in žuborenju lesketajočih se potokov, predajanje tišini globoko v neokrnjenih gozdovih … mojo dušo vedno znova napolni z radostjo, prevzame me slutnja starodavne moči in božje navzočnosti.

Pa je to, kar sem opisala zgoraj, zgolj vrh ledene gore, saj glavnino tistega, kar se je v zadnjih letih dogajalo v meni in vse okrog mene, najbrž ne bom nikoli prelila na papir. Pred tedni sem končno pričela dojemati, da to, kar danes čutim do Slovenije, našega jezika in mogočnih prednikov, daleč, daleč presega okvirje družine, države, naroda, pravzaprav človeštva kot celote. Vezano je na mojo dušo, na neskončno zavedanje svojega obstoja. Bolj, ko sem poglabljala odnos s Slovenijo, bolj sem v resnici rasla kot osebnost, bližje sem spuščala svojo zlato svetlobo. Zato danes lahko s ponosom rečem: »Ja, Slovenija, rada te imam.« In do enakega ali pa še globljega spoznanja bi v tem življenju prišla, pa četudi bi bila rojena povsem drugim staršem, na drugem koncu sveta. Ker to mi je usojeno …

In to, da imamo na energijskem nivoju Slovenci kot narod odločilno vlogo pri tem, kaj bo z usodo človeštva, ni več samo daljna slutnja, postaja vsakodnevna realnost. In če nas bo le dovolj zares začutilo, na kako svetem kraju živimo, kakšna moč se pretaka po naših žilah, kaj nam je bilo kot narodu davno, davno tega položeno v zibel, z božjo roko zapisano v našo zavest, potem, ja, potem nas čaka lepa prihodnost. In prav vsak je poklican, da k temu velikemu mozaiku prinese svoj edinstveni košček, svoj utrinek večne Ljubezni.