plah sem plah in strah me je zavrnitve

Moj korak je prvi strah,

ko plaho prosim privolitve. Za ples neuk še, v nogah, s frizuro krajših las, kot trlica suhe drobno, pred tabo s prošnjo, da ples naj bo. In ja, sva šla in se vrtela, srce v hlače si mi dela, komada dva in bis minut, zasveti pavze rdeča luč. Priklon in vljudno do klopi, zahvalim, da se mi mudi, da brž ko takt bo šel v uho, ponovno vrnem, snubit jo. V mraku preden bobnar krene, ugledal tvoje sem ramene, v smehu brhkega telesa, si z drugim sanjala nebesa. Potaval sem v sramú rdečice, brisal solze nimam priče, premleval kje je spodletelo, da ni se dokončati smelo.

Res da bil sem odličnjak, v športu prvi napadač, v ritmu plesa in posluha, gibljiv korak in vedra duša a s puncami bilo ni sreče, do let ko najstništvo odteče.

V kraju malem se razve, da v mraku parka tik ob hiši, v temí, za grmom med drevesi, tepli sta se dve telesi. Prva punca in nad njo, s pestjo v lice, brca, zlo. Podoben po postavi meni in glas je prepoznan v temi, da bil sem jaz je šepetalo in luč teme na mene dalo. Več let za tem, ko sem izvedel, se prah dogodka je polegel, z dekletom, ko sva v par stopila, prepoved doma je dobila,da s fantom, ki dekle pretepa, nemudoma naj vse preneha.

Začudeno kako in kaj opiše in pove zakaj. Brez jeze stopil sem do vira, ki plete jezik, da ubija in ker me dobro je poznala, v solzah krivico je priznala. Je vedela da nisem jaz, da zinila je pač na glas, saj park ob hiši kjer živim v temi izgleda, kot da spim.

(Bo To)