Članek
Objavljeno Nov 17, 2021
Nikamor ne grem,
kjer bi se rabila legitimirati,
nič od tistega mi ne manjka, ničesar od tistega ne pogrešam.
Če kaj, mi je ta čas pomagal spustiti toliko nepotrebnega,
toliko nekih idej uma o tem, kaj bi morala, kaj bi bilo treba ...
Močna sem, vsak dan, zase in za druge.
Danes pa me je zlomilo ... tako zelo ...
Do zadnjega sem čakala z obiskom bencinske črpalke.
Zjutraj sem se po tem, ko sem otroka odložila v šoli,
z že prižgano lučko peljala do take,
za katero sem zmotno mislila, da omogoča plačilo s kartico.
Na vseh koncih so bila razobešena obvestila o pogoju,
v treh jezikih, kot da sem na tromeji.
Čustveno izčrpana od vsega,
v kar potiskajo naše otroke te dni,
nisem zmogla niti pomisliti več na to,
da bi se s kom pregovarjala.
Odločila sem se, da poskusim na drugi.
In na tretji ...
Zdaj nisem imela več druge možnosti, kot da natočim,
saj sicer ne bi prišla do doma,
in šele, ko je bilo vsega konec,
sem začutila, v kakšnem stresu je moje telo zadnjih nekaj dni.
Ob pristopu do vhoda v prodajno mesto je proti meni zakorakal varnostnik.
Prehitela sem ga in rekla "Nimam. Bencin rabim plačat."
Ne vem, kaj je videl ali čutil v mojih očeh, kako očitno je bilo,
ampak v trenutku se je zmehčal, se odmaknil in rekel "Izvolite."
Da smo prišli tako daleč,
da mi pade kamen od srca, ko vstopim v prodajno mesto ...
Kupila sem mu kavo za s seboj.
Ko sem stopila ven, je ravno skeniral pogoj ženski,
v vrsti je bilo še nekaj ljudi.
"Gospod, oprostite," sem rekla,
obrnil se je k meni.
"Tole je za vas," in mu ponudila kavo.
"Ja zakaj pa ste mi šli kavo kupovat?",
in v tistem, ko sem odgovorila, se mi je zlomil glas,
oblile so me solze ... "Ker ste bili prijazni z mano ..."
Hlipala sem kot otrok.
Vse stiske mamic, vzgojiteljic, učiteljic,
vsi napadi drugače mislečih,
vse misli na to, kaj bodo preživljali otroci v okolju,
ki naj bi bil varen in topel,
vse je udarilo ven v tistem trenutku, pred gospodom,
ki je začudeno stal s tisto kavo v roki.
Položil mi je roko na ramo in rekel "A stopite prosim malo z mano in še malo pridržite mojo kavo?"
Pomaknil me je na stran, iz žepa potegnil malo črno denarnico in jo razprl.
Ničesar nisem videla skozi solze ... "Kaj pa gledam? sem vprašala.
"Gospa ... Policija. Policist sem." Tu delam vsak ____ od ___ do ___ ure. Kadarkoli rabite tankat, lahko pridete sem.
Nov 17, 2021
