Živčni sistem okuliranih ("cepljenih") otrok je poškodovan ali uničen. Neokulirani otroci so večinoma zdravi in njihov pogled je bister, ne glede ali gre za cepiva ali sedanje genske zvarke. Že prej so farmacevtski kriminalci dosegali naše otroke in se pasli na njihovem zdravju ter kovali dobičke. Kaj se je sedaj spremenilo? Dvoje. Prvič, to, da se je njihova lakomnost in sla po dobičku potisočerila in sega sedaj po vseh zemljanih in drugič, niti ne poskušajo več karkoli zdraviti. Pod krinko "cepiva" vnašajo v človeška telesa najhujše strupe, ki so kadarkoli bili vnešeni, želijo zdesetkati človeštvo. Gre za nepredstavljivi holokaust in genocid, ki mu fašizem in nacizem v svoji evgenični maniri ne sežeta niti do kolen.

Kako je to mogoče? Z do sedaj nikoli videnim obsegom korupcije in narodnim izdajstvom vodilnih garnitur, spremljajočih institucij, generalne politike in vseh tistih, podobno kot v polpretekli zgodovini človeštva, "ki samo opravljajo svoje delo" na žalost v večini držav sveta. To še ni vse. Gre za "mehko" obliko 3. svetovne vojne, ki pa je v resnici najbolj brutalna do sedaj, saj uničuje vse, kar omogoča človeško eksistenco. Uničuje gospodarstvo, kmetijstvo, transport, infrastrukturo, kulturo, zdravstvo, socializacijo, otroke, našo prihodnost, vse, kar nam omogoča preživetje in bivanje ter obstoj naše rase. Predvsem pa bodo žal milijarde ljudi plačale svoje zaupanje do inštitucij s svojim življenjem. Tako imenovani veliki reset evgeničnega Schwaba in klike genocidnih kriminalcev okoli njega ima za svojo sveto satanistično dolžnost poslati vso človeštvo nazaj v sužnjelastniški red in ga spremeniti v elektronske poslušne zombije, ki bi jih po želji kontroliral, vključeval, izključeval ali tudi likvidiral. A ljudstvo se prebuja in upanje, da ni vse izgubljeno ostaja in se krepi.

Ali je naš veliki pesnik Karl Destovnik Kajuh, ki je padel pod streli narodnega izdajalca, star le 21 let opisoval ne samo trenutno dogajanje, ampak tudi vizionarsko današnje razmere v katerih živimo in trpimo.

Slovenska pesem

Samo milijon nas je,

milijon umirajočih med mrliči,

milijon, ki pijejo mu kri biriči,

en sam milijon,

ki ga trpljenje krotoviči

in vendar ga nikoli ne uniči!

Nikoli in nikdar!

Zato, ker nismo trhle bilke,

ki po toči ovene,

ker mi nismo le številke,

smo ljudje!

Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi

in lajajo, da nas je malo,

da bi v uporu vse pobralo …

O, če ljudi bi ne bilo pri nas,

ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,

tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.

Tako pa še živimo,

čeprav nas je milijon samo,

zdahnili bi, da ne trpimo

z uporno, dvignjeno glavo!

(Ranko Stingl)