Šolanje na domu v slovenski zakonodaji nikoli ni bila izjema, namenjena zgolj športnikom in dolgotrajno bolnim. Čeprav se v javnosti pogosto pojavljajo mnenja, da je bilo izvorno šolanje na domu namenjeno zgolj nekaterim šoloobveznim otrokom, ki živijo v specifičnih okoliščinah, pa zakonodaja z njim odpira vrata različnim v tujini že uveljavljenim pristopom v izobraževanju. Hkrati pa je legaliziranje šolanja na domu omogočilo izvajanje 3. alineje 26. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki navaja, da imajo starši prednostno pravico pri izbiri vrste izobraževanja svojih otrok.

V lanskem letu je bilo v Sloveniji zavedenih nekaj nekaj manj kot 700 šolarjev na domu, torej 0,4 % šoloobveznih otrok. Ta številka je nekoliko varljiva, saj se velik del teh otrok v resnici ne šola na domu, temveč obiskujejo različne (še) nepriznane programe šolanja. Otroci, ki obiskujejo zasebne šole, ki so še v procesu verifikacije javnoveljavnega programa, imajo namreč status šolarja na domu. Tudi če se letos število otrok, ki se šolajo na domu, podvoji, še vedno nismo niti na 1 %.

Slovenija nikakor ni edina država, ki v zadnjem letu beleži povečan interes za šolanje na domu. V ZDA, kjer tradicija šolanja na domu nikdar ni bila prekinjena, je v zadnjem letu šolanje na domu naraslo s 5 % na 12 %. V luči tega je v maju in juniju 2021 na harvardski univerzi potekala strokovna konferenca o šolanju na domu, Post-Pandemic Future of Homeschooling. Ugotavljajo, da so šolarji na domu akademsko enako ali bolj uspešni, kot so uspešni njihovi sovrstniki v javnih in zasebnih šolah; ravno tako so enako ali bolj socialno spretni in družbeno aktivni kot njihovi vrstniki, ki se šolajo v javnih ali zasebnih šolah.

V Sloveniji se pedagoška stroka nikdar ni ukvarjala s šolanjem na domu, zato tudi raziskav praktično ni. Posamezniki se pri podajanju mnenj o šolanju na domu ne opirajo na izsledke tujih raziskav, niti na statistične podatke o uspešnosti šolarjev na domu v RS. Težko torej govorimo o dejanskih preverljivih stališčih stroke, še manj pa o dejanskem stanju v družinah, v katerih se otroci šolajo na domu.

Eden od razlogov, zakaj se v družinah odločamo za šolanje na domu, je, da ne želimo, da se naši otroci učijo predvsem in samo za ocene. Znanje je vrednota. In gotovo ni znanje samo tisto, kar preverimo v okviru šolskega sistema. Če šole ne preverjajo znanja iz vseh predmetov, to nikakor ne pomeni, da se šolarji na domu z njim ne srečajo. Nekateri se z njim srečajo celo že mnogo prej in mnogo bolj poglobljeno, kot to od njih zahteva učni načrt. Ali to usvojeno znanje ne šteje, če ga nismo uradno izmerili s standardiziranimi testi?

Komentarji gospoda Pečana o socializaciji in socialnem življenju otrok, ki se šolajo na domu, pa so vsaj žaljivi. Otroci, ki se šolajo na domu, nikakor ne živijo v osami, brez stikov z vrstniki in ostalimi in izključno v domačem okolju. Je pa res, da ne preživljajo večine svojega časa v umetno ustvarjenih homogenih socialnih skupinah. Kaj je bolje za razvoj socialnih veščin?

Zloraba izrednih razmer epidemije za podpihovanje stereotipov, ki se jih nekateri trudijo širiti v javnosti, pa je resnično sprevržna. Lahko pa bi, recimo, preverili, kateri otroci in mladi so imeli med epidemijo več težav z duševnim zdravjem, šolarji na domu ali tisti v šolah.

Torej, kdo je tu v resnici nor? Smo nori tisti, ki zmoremo v okviru javnega šolskega sistema, katerega del so otroci, ki se šolajo na domu, informirano prevzeti nase odgovornost izobraževanja svojih otrok, ali tisti, ki s pozicije strokovne avtoritete podajajo svoja mnenja, ki niso osnovana niti na znanstveno oprijemljivih dejstvih niti na dejanskem stanju, temveč zgolj na predsodkih?

Morda pa bo trenutek, ko bojo šolarji na domu prebili mejo 1 % vseh šoloobveznih otrok, tisti, ko se bomo začeli o šolanju na domu pogovarjati na osnovi strokovnih izsledkov.

In, mimogrede, kako zelo kratkoviden je tak napad na šolanje na domu v luči epidemije, ko je organizacija dela v šolah tako zelo otežena in je omejevanje zbiranja v zaprtih prostorih tako zelo pomembno. Ne bi bilo morda bolj konstruktivno na državni ravni organizirati podporo družinam, ki se za šolanje na domu odločajo zgolj zaradi trenutnih razmer?

***

članek na Siolu: Vedno več staršev otroke šola doma. Predstavnik ravnateljev: Kdo je tu nor?