V današnjem času je tako, da so otroci izredno razvajeni. Ne po lastni krivdi. Starši jim dajemo v roke telefone, tablice in računalnike, da bi nas pustili pri miru.

Kolikor sem jaz to sovražila, ko so bili moji otroci majhni, kolikor sem jim preprečevala, da so stalno "viseli" na teh napravah, jih "vlekla" v parke in v naravo - enostavno nisem mogla preprečiti tega, kar sem vedela, da se bo zgodilo... Večkrat smo bili po parkih sami - sredi mesta!  Moji otroci so postali odvisni od računalnikov in telefonov! Seveda ne samo moji. Vsi otroci! Tisti, ki so zdaj stari 20 let. Kakšni so ti mladi ljudje? Ne znajo nič narediti, ne zanima jih nič, nič drugega kot njihov telefon! Bog var, da mu rečeš, če gre lahko obesiti perilo. Smeti? On ne bo nosil smeti, tam smrdi...

Kaj bo s temi ljudmi? Kaj bo z ljudmi, ki so zaprti v svojem svetu in sploh ne opazijo, kaj se dogaja zunaj, jih ne zanima... Tudi, če opazijo in vidijo, da je nekaj narobe, se takoj skrijejo nazaj v svoj svet omame... Meni je kliknilo, kako so ti otroci zasvojeni, ko sem videla posnetke iz poplavljenjega filipinskega lokala, kjer otroci še vedno igrajo igrice. Svet se poplavlja, voda mi seže do grla, jaz sem pa na igricah. Briga me, kaj se dogaja, dokler lahko še tipkam na tipkovnico... Odvisnost za neverjet! In to je današnji svet.

Ja, imam otroke, kakršne imam. Nisem jih vzgojila v to, da mi pomagajo pospravljat. Ne nosijo smeti. Nikoli ne pospravijo svoje postelje za sabo. Če nekomu rečem, da mora nesti perilo obesit ali naj gre v trgovino, obračajo oči in se jim ne da... Zadnjič sem vprašalo hčerko, zakaj si ne odreže kruha, zakaj trga kroglice kruha ven iz hlebca... Ja, ne da se ji. Nož je dva metra stran v kuhinji... ja ne, to je preveč naporno, je treba vstati, vzeti nož, vzeti desko za rezanje...

Človek bi skočil iz kože. Ampak nič ne pomaga! Če se pritožuješ, je še huje. In pritožujejo se vsi, saj je povsod podobno... Kaj storiti... Afirmirajte: "Moj xy mi pomaga brez besed. ZZ vedno naredi, karkoli mu rečem. BB je prijazen in vedno pozdravi, ko se srečava."

Z afirmacijami menjamo svoje misli. In z afirmacijami menjamo drugega človeka. Kako? Tako, da ponavljamo in ponavljamo nek stavek, ki opisuje stanje, za katerega želimo, da se tista oseba spremeni tako kot mi hočemo. Seveda se oseba ne bo spremenila čez noč! Ampak, če bomo trikrat na dan uporno izrekali afirmacije, se počasi bo! Pritoževanje, tarnanje, stokanje o tem, kakšni so otroci, kako so razvajeni in kako smo bili drugačni mi, ko smo bili v njihovih letih ne pomaga!