Ligojno so požgali med 7. In 8. julijem 1942. Krivci za to so bili partizani, ki so začeli zbirati fante in može ter zahtevali, naj na cesti proti Horjulu postavijo ovire, ker bodo napadli Italijane.  Nekaj fantov je prosilo partizane, naj jih ne napadajo tako blizu vasi, ker bodo Italijani vas samo požgali. Partizani se niso zmenili za to. V arhivskem poročilu zasledimo: »8. 7. 1942 je skupinica nedoletnih partizanov na cesti napadla italijansko kolono kamionov in tankov. Od Italijanov ni bil nihče ubit, pač pa je bil pokvarjen kamion.« Italijani niso streljali na partizane, obrnili so se proti vasi in jo požgali. Zgorelo je 43 stanovanjskih hiš in več sto gospodarskih poslopij.

Slavko je bil dijak vozač. Med razpravami na vlaku je razlagal, da so za OF skriti komunisti. To je bilo dovolj. Naročilo za likvidacijo je dobil Vinko Turk.

Emil Vičič je bil delavec. Sosedom in sovaščanom je vedno rad pomagal. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko. Na italijanski fronti je bil ujet in se v ujetništvu za silo naučil italijanščine. To znanje je lahko preizkusil leta 1941, ko so tudi na Borovnico prišli Italijani. Včasih ga je kdo od sosedov prosil, da mu je pomagal na italijanskem poveljstvu urediti za potno dovoljenje ali kake druge zadeve. Posredoval je za tetino družino, ki so jo Nemci preselili iz Mengša v Srbijo. Ker je bila rojena v Borovnici, so Italijani dovolili, da družina pride v Ljubljansko pokrajino. Zato se je partizanom zdel sumljiv in so ga likvidirali. Vičičevim zmagovalci  tudi po letu 1945 niso dali miru. Zaplenili so jim hišo in zemljo, materi niso po očetu priznali nobene pokojnine, staremu očetu so pokojnino znižali.

Ker med domačimi fanti ni bilo pravega odziva za odhod v gozd, so partizani 4. julija 1942 pri Kožljeku oddali nekaj strelov na Italijane in se umaknili, oni pa so nato požgali celo vas.

O ugotovitvah in rezultatih izkopavanj je bilo ugotovljeno, da je bilo vseh žrtev Krimske jame 28, med njimi so en nerojen dojenček, star komaj 32 tednov, ter otroka stara okrog eno leto in dve do tri leta. Novinar Urbančič ob ogledu jame: »Kako surov in strahoten je način, s katerim so na tem kraju spravljali s sveta nedolžne Slovence. Zamišljam si žrtev, ki so jo pripeljali ob rob prepada ter jo sunili s puškinim kopitom v črno globino. Koliko jih je živelo s polomljenimi udi še več dni in brez nade na rešitev pričakovalo smrt.«

Da je bil to spontan pojav, dokazuje dejstvo, da so vaške straže nastale na različnih krajih, brez organizacijske povezave, ločeno druga od druge. Šele pozneje sta prišla organizacijska pomoč in posredovanje Slovenske zaveze. Vaške straže so torej nastale »od spodaj«, v prebivalstvu samem, in ne od »zgoraj«, kakor je na primer KPS od zgoraj začela, organizirala in vodila ljudsko revolucijo. Tako je dejstvo, da do oboroženega odpora proti partizanom ni prišlo zaradi odločitve Slovenske zaveze, pač pa predvsem kot samostojen odgovor na teror in likvidacije, ki so jih partizani izvajali.

Mednarodni pravnik Dieter Blumenwitz meni, da gre pri različnih legijah, vaških stražah in domobrancih, ki jih je revolucionarna stran vseskozi razglašala zgolj za »okupatorjeve kolaborante«, v resnici za skupine, ki so si za nalogo zadale ohranitev javne varnosti in reda. 

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Revolucionarna nasilje na osrednjem Notranjskem 1941-1945, avtor dr. Damjan Hančič.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1178