Nikoli nisem pisal bloga. Kljub povabilu moje drage prijateljice, ki me je že pred leti spodbujala naj kaj napišem. Želja je, a vedno se je pojavil tudi nek izgovor, da tega ne naredim. Zdaj pa se bom "iztresel", morda pa bo potem kaj boljše. nekomu se je treba izpovedati.

Nekje sem zasledil rek, da človek v življenju zares ljubi samo eno osebo in ,da v vseh naslednjih vezah, samo išče to svojo ljubljeno osebo.

S prvim delom tega reka bi se strinjal, z drugim ne. Sam se s tem srečujem že dolga leta.

Bila sva mlada, polna življenja, načrtov, želja, nekih idealov. Najine poti so se združile po naključju, čeprav sva vsak iz svojega konca države. Ljubezen, tista čista, nepokvarjena, vsaj z moje strani, je udarila na plano, Zame je postala vse. Živel sem samo za to, da končam srednjo šolo in odidem študirat v njen kraj, da si bova blizu in da ostaneva skupaj, za vse večne čase. In trenutki, ki sva jih preživela skupaj, pri njej, pri meni ali kje na kakem drugem kraju, so bili kot izpolnitev najlepših sanj. Bilo je kot, da sem(sva?) pred vrati raja.Končal sem srednjo šolo, uspešno opravil zares težke sprejemne izpite na fakulteti in - moral k vojakom. Na najbolj oddaljen konec naše takratne domovine. 

To sem moral opraviti in ni mi bilo težko, saj sem vedel, da je to samo zadnja prepreka, ki me ločuje od nje. Tudi njej ni bilo težko priti na obisk k meni, čeprav je pot, samo v eno smer, trajala praktično cel dan. Lahko bi rekel, da je bilo vse popolno. Danes vem, da je bilo preveč lepo, da bi trajalo večno.

Premestili so me veliko bližje domu. Imel sem srečo, da so me veliko pošiljali domov, da jim nabavim kavo, ki jo je takrat primanjkovalo. Čas za povratek je in nov začetek se je bliskovito bližal.  Ko me je prišla obiskat,so mi moji "odjemalci" kave, brez težav dajali "nočenja"(dovoljenje za spanje izven kasarne). Na zadnjem obisku in srečanju, malo pred povratkom domov, sem prvič zaslutil, da nekaj ni v redu. Moram priznati, da ne takoj, ampak ob slovesu, sem v njenih očeh opazil neko spremembo, žalost(?). Ne vem, je vedela, da se vidiva zadnjič? 

Pisma so še naprej potovala v obe smeri. Telefonski pogovori so trajali in trajali in tako je napočil tudi čas, ko sem že vedel, da se vračam. in obenem sem vedel, da tej moji ljubezni ni lahko, da jo nekaj muči, da trpi, ko se pogovarjava. Šesti čut me ni izdal. Priznala mi je, da me je prevarala.

V trenutku se je svet postavil na glavo. Podrlo se je vse za kar sem živel, po čemer sem hrepenel. Ni bilo več nobenega smisla, nobenega motiva za življenje. Želela , je da se srečava, da se pogovoriva. Danes vem, da je hotela, da ji oprostim in da probava iti preko vsega. Sem čez čas šel na obisk k njej domov, a nisem zmogel spregovoriti nič. Ni mi zneslo, padel sem v neko apatijo, zapustil tudi nov faks v mojem mestu. Iskal sem "nesrečo", postal sem neke vrste huligan, ničesar in nikogar nisem spoštoval, ne cenil. Veliko let je preteklo, da sem se umiril, da sem uvidel, da ni pošteno, da zaradi moje nesreče, trpijo tudi drugi. Počasi sem se postavil na realna tla, začel pošteno delati, prekinil sem druženje s tistim negativnim delom stare družbe. Kar nekaj deklet sem zamenjal, jih, žal, veliko prizadel. In danes mi je za vsako posebej žal, da sem to naredil.

Tu pa pride na vrsto tisti del reka, s katerim se ne strinjam. Nobena od teh kasnejših deklet ni bila podobna njej. Ne po barvi las, ne po barvi oči, ne po postavi, ne po frizuri. Mislim, da je nisem "iskal", ampak sem ji želel izogniti. Njeni lasje, vsaka njena pega na obrazu, njene oči, nasmeški. To je tisto kar še danes vidim, ko zaprem oči. In tega nisem želel videti na nobenem dekletu, ki sem ga imel ob sebi. Ne vem, morda sem se bal???

Leta so tekla, prišla je nova  resna zveza, ustavrili smo si dom, družino. Z preteklostjo nisem imel nobenih vezi več. Pravzaprav sem jo, podzavestno, izbrisal iz moje glave. Res pa je, da sem skrbno shranil vsa pisma, vse slike, drobna darilca in podobno. In, priznam, velikokrat sem se sam v sebi spraševal: Kje je? Je srečna? Kako živi? In dvomil, če je bilo prav, da nisem zmogel imeti "jajc" in ji oprostiti in poskusiti znova.

Po skoraj tridesetih letih so se najine poti spet srečale. In še vedno sem v dvomih, če sem takrat ravnal prav. Ob prvem srečanju po vseh teh letih, sem, ko sva se srečala z očmi, vedel, da tisti prvi del reka neizpodbitno drži. Zares prava ljubezen je le ena sama. Ostane, ne moreš je skriti, zakopati, izničiti. Lahko le z razumom greš naprej po svoji poti, čeprav te včasih poskuša potegniti s poti, a moraš trdno držati krmilo, saj s seboj na tej "voziš" potnike, ki jih moraš pripeljati na njihov cilj.

Moj prvi blog(morda tudi zadnji?) poklanjam moji prijateljici(?), ki me spremlja že veliko let, se občasno izgubi in se spet pojavi nekje po "poti". D , če tebe ne bi bilo, tudi tega bloga ne bi bilo. Povabilo izpred 10+ let pa še vedno velja ;)

Someone