mogoče, samo mogoče, pa večina nas enostavno še ni dovolj umsko in čustveno razvitih, da bi resnično razumeli smisel demokracije in našo vlogo v njej. še vedno raje pripadamo in verjamemo, slepo prelagamo odgovornost na druge in le pasivno jamramo sami sebi in sebi podobnim v brk. 

vloga volivca v demokratičnem sistemu je mnogo bolj pomembna, kot ta, ki jo igramo mi. hoteli smo moč, ko pa smo jo končno dobili, pa bi naenkrat naredili vse, le da si ji čim prej izognemo. zapuščina tlačenja je očitno še vedno preveč prisotna. vsa dolga dolga stoletja so pač pustila svoj masten pečat tudi na naših genih in zavesti naroda.

še vedno je bolj važno, da je človek naš, plemenski, iste barve volne, kot pa to, koliko je sposoben, moralen, pameten, sočuten, samostojen... jebi ga, je vsaj naš in ga imamo in smo pomembni, močni, vredni. enaki med enakimi. in on, takšen kot je, revček iz naše sredine, seveda počne isto, le da je sedaj del drugega plemena, v drugem hlevu, z drugimi gospodarji in pravili, ki jih, kot priden učenec vestno in brez upiranja sprejme.

pa sej, nič zato, tako pač je, takle mamo. pravijo, da mora bit človek zadovoljen s tem kar ima, ne moramo imeti vsi polnih jader in svetiti Evropi, eni pač morajo biti tudi kanonfutr. to smo že bili, to znamo, to smo.