Zakaj imamo vsesplošno krizo? Ker si jo zaslužimo! Zakaj imamo pokvarjeno oblast? Ker smo jo izvolili? Zakaj so nam ''ukradli državo?'' Ker smo jim pustili! Osnovna stvar, ki bi se je moral zavedati vsak protestnik je, da je on, osebno, odgovoren za stanje v katerem smo se znašli. Dobro pri vsem skupaj je to, da se lahko samo sami, posamezniki, volivci iz tega stanja tudi izkopljemo, če seveda želimo. Pa si res želimo? Sploh vemo kaj si želimo?

Vzdušje ljudi na zadnjih protestih je bilo nekoliko mlačno. Ljudje so prišli bolj na žur in druženje, kot kaj resnega, ljudje pač gredo, ker je popularno, kričijo in nosijo transparente, potem pa se usedejo v svoje avte, ki si jih ne morejo privoščiti in se odpeljejo domov na kavč pred televizijo, vmes pa mogoče še na hitro skočijo v McDonald's. Ker za pravo večerjo že dolgo ni več časa. Dokler bo tako, ne bo boljše.  No ja, nam gre pa vsaj oblast mogoče na roko, saj se s svojimi komentarji in dejanji očitno ne zaveda situacije in tega, da jo z njimi samo poslabšuje, priliva olja na ogenj s svojim cinizmom, norčevanjem, diskreditacijo. Ali pa cilj tega to, da se ustvarijo nekakšne izredne razmere, razmere v katerih bi brez dvoma sedanja oblast šele izkoristila ves svoj potencial vladanja.

Za največjo možno učinkovitost protestov je vsekakor nujno potrebna organizacija, hierarhija, jasne ideje, česar na zadnjih protestih (z nekaterimi manjšimi izjemami) ni bilo opaziti, prav nasprotno, očitna je bila velika razdrobljenost, neorganiziranost, neizkoriščenost potencialov. Prav tako, kot je za največjo možno učinkovito spremembo trenutne vladajoče politike edina optimalna možnost ustanovitev stranke s konkretnim programom in z veliko podporo ljudi, izredne volitve, večina v parlamentu in sprememba zakonodaje. Vse druge rešitve bodo neprimerno manj učinkovite, bolj krute in krivične, predvsem pa dolgotrajnejše.

Treba je ljudem jasno povedati, da protesti lahko brez kakšnih večjih dosežkov trajajo še leta (primer Španije, kjer že leto in pol desetine, stotine tisoče ljudi povprečno vsak drug dan protestira, pa se do sedaj ni zgodilo še nič), v najboljšem primeru mesece (Islandija).  Dejstvo je tudi, da če to, vedno večje nezadovoljstvo ne bo pravilno kanalizirano, če ljudje ne bodo imeli občutka, da se dejansko nekaj premika, jih bo vedno manj in protesti bodo izgubili ključni moment in moč.

Prav tako je potrebno ljudem predstaviti dejstvo, da materialno gledano, več nikoli ne bo enako, kaj šele boljše, treba povedat ljudem da so te časi mimo, da smo živeli v izposojenem času in z izposojenim denarjem. Potrošništvo in težki kapitalizem sta v svoji osnovi naravno nasprotje socialne družbe. Seveda velja tudi obratno, ko se omejuje slepi kapitalizem in prekomerna potrošnja, se povečuje družbena blaginja, zdravje, sreča in veselje. Še vedno velja pravilo, manj kot je materialnih dobrin, bolj srečni so ljudje

Kot v vsaki demokraciji bo do sprememb prišlo, ko bo volilna večina v državi želela drugače, pa seveda tudi imela možnost se odločat o nečem drugem kot samo o kapitalu v različnih preoblekah, a v osnovi z istimi cilji in načini.

Čas je, da sposobni, pošteni, moralni, pokončni in nepodkupljivi ljudje prevzamejo odgovornost in se izpostavijo. Če pri nas nimamo 90 takšnih ljudi, potem vse skupaj žal nima nobenega smisla. Vzpostaviti je potrebno načine, ki bi strokovnjaki razložili ljudem kaj točno se dogaja in kakšne so realne možnosti za spremembe. Ljudem je treba prenesti znanje, izkušnje, postavljati kritična vprašanja.  Kulturniki so nepogrešljivi del vseh večjih gibanj in sprememb in tudi tokrat ne bo šlo brez njih. Slovenska kultura je močna, izkoristimo jo! Sodelovati morajo preverjeni ljudje, vzpostaviti je potrebno sistem, ki bo neke vrste filter in bo omogočal da konstruktivno sodelujejo ljudje, ki nimajo nobenih lastnih, sebičnih interesov. Voditelji ne smejo biti tisti, ki si to neizmerno želijo, ampak tisti, ki voditi nočejo, so pa sposobni. Ko bodo cilji protestov, kateri koli že bili, doseženi, se t.i. organizacijski odbor protestov razpusti. Organizatorji se umaknejo.

Torej, poleg tako imenovane alternative, sam vidim še vsaj 2 možnosti (alternativi alternative), nobena nujno ne vključuje zamenjave na državnem nivoju. Prva so spremembe na občinskem nivoju, ki je relativno odprt, doseči se da marsikaj. Druga pa so spremembe na celotnem EU področju. Prva je od spodaj navzgor, druga od zgoraj navzdol. Obe imata svoje prednosti in slabosti. Evropska je potencialno izvedljiva, z njo bi dosegli spremembe tudi na nivoju držav, ne glede na to, kdo jih vodi (države članice morajo spoštovati direktive EU). Prav tako bi bile politike samooskrbe, energije, bančništva, gospodarstva ekonomije lažje spraviti na vzdržno raven, tudi zelo verjetne negativne vplive ostalega sveta bi mnogo lažje prenesli skupaj, kot pa v primeru spremembe na nivoju države, kjer bi sigurno imeli največje probleme že s samo EU.

Na občinskem nivoju pa je mogoče doseči sprejeme raznih odlokov in pravilnikov, recimo o brezplačnih zazidalnih zemljiščih za podjetja, ki bi odpirala zelena delovna mesta (v pojem zelenosti je nujno vključen tudi prevoz v službo, od dlje se človek vozi, manj je zeleno). Pozanimati bi se kazalo tudi o tem, če lahko občina za vsako novo zeleno delovno mesto določeno časovno obdobje delavcu plačuje tudi davke in prispevke in s tem razbremeni podjetnika. Na občinskem nivoju se da razmeroma enostavno doseči tudi prehransko samooskrbo (odvisno od občine seveda) in prodaja ekološke hrane javnim ustanovam (t.i. zelena javna naročila). Prav tako da občina lahko spodbude za projekte zelene energije. Pri pridelavi eko hrane bi bilo dobro razmisliti tudi o javnih delih za brezposelne.

Kot sam razumem razmere pri nas in v svetu je daleč najboljša, če ne celo edina prava, možnost spremembe, v smer vzdržnosti, samozadostnosti in sonaravnega bivanja, najprej in najbolj nujno na področju prehrane, postopoma pa tudi na vseh drugih področjih. Za prehransko samozadostnost imamo pri nas (kljub uradnim raznih ''strokovnjakov,'' predvsem politikov) odlične razmere, ki so grozljivo neizkoriščene. Dejstvo je, da smo imeli ob osamosvojitvi več kot 80% prehransko samooskrbo, danes je ta odstotek nekje pod 25%. Popolnoma neizkoriščene imamo možnosti v lesni industriji. V zadnjih 20 letih, je bilo v Sloveniji ukinjenih cca. 20.000 delovnih mest v lesni industriji, v istem obdobju se je ravno toliko delovnih mest odprlo v sosednji Avstriji, kamor mi sedaj pretežno samo izvažamo hlodovino. Prav tako imamo odlične možnosti (in znanje) za gradnjo iz naravnih materialov, ki je za vsaj polovico cenejša od konvencionalne, da ne govorimo o pozitivnih učinkih na naravo. Odlične možnosti so tudi na področju zelenega turizma, itn.

Je že res, da so nas večino naše zgodovine Slovence vodili drugi, nismo imeli svoje države, ampak bolj pomembno od tega je dejstvo, da smo skozi stoletja, kljub majhnemu številu preživeli kot narod, kar pove veliko! Nekje so skrite zaloge, zaloge nečesa velikega, sposobnosti po preživetju, samo zaupati moramo sami v sebe in v svoje sposobnosti. Ali pa se motim in smo preživeli zaradi neizmerne upogljivosti, neverjetne zmožnosti podrejanja in poslušnosti. V tem primeru pa tako ali tako v 'samostojni' državi ne moremo funkcionirati, voditi nas mora nekdo drug.

Kakorkoli že, narod si bo pisal sodbo sam!

D.G.