Pa to vse skupaj mene niti najmanj ne zanima. ta povprečnost, to mrtvilo, ki narahlo zaudarja, ta mirni, slepi rečni rokav, to prepričanje vsajeno, ta vera v pravila prazna, ta vdanost v črno-belo. Ta lesena trupla brez oči, brez glasu, te begunci po puščavah lastnih, te karikature samih sebe s črvivimi okvirji, te okenske police prazne, na katerih trebijo se ptice, ta nakovala, ki jih leta že napada rja. To strahopetstvo privzgojeno, ta mišja past brez vabe, ta čoln, ki večno pušča, žarek, ki ugaša. To jedro ki zmrzuje, vsa ta potrata energije in vsi gibi naučeni.