pokvaril se je nekje spodaj, med belokranjskimi brezami, naslednji je prihajal po voznem redu, čez slabe tričetrt ure. pa me to sploh ni motilo, niti mraz na katerem sem prostovoljno stal, saj se je tam, za hribi na vzhodu, delal čudovit dan. skozi silhuete golih vej dreves sem opazoval, kako se svet pripravlja na mistični prihod sonca in se čudil nežnemu valovanju jutranje megle. prišla je od tam, kot pred vsemi tistimi milijoni let veliko panonsko morje. zaplesal sem, pod tisto veliko železniško uro, poln veselja, poln življenja.