zjutraj, sem v mestu (Novem) stopil z vlaka naravnost v gručo upokojencev. skupaj smo šli čez prehod za pešce. zavili so levo, jaz grem navadno desno. danes je malo manjkalo da nisem šel levo, z njimi, na avtobus iz Pule. pa ne zato, ker so bili upokojenci in ne zato ker so imeli noro simpatično vodičko, ampak tam, v Istri, je en drug svet, drug zrak, drugi ljudje, tam sonce bolj greje. 
čez par korakov sem srečal mlado zdravnico in izmenjala sva nasmeška. nisem več tako pogrešal Istre. pa ne zato ker je bila mlada in ne zato ker je bila zdravnica, ampak ker sva bila samo človeški bitji, tam v tistem iskrenem trenutku.