Članek
nedeljska
Objavljeno Feb 23, 2014

osamljen sem in žalosten. pride tako, največkrat, tudi tokrat, brez kakšnega posebnega razloga. mogoče je vse skupaj še najbolj povezano z neko utrujenostjo, pa še to bolj psihično, kot fizično. tako to je pri nas, bolj občutljivih.

vem, minilo bo, tako kot vedno mine, a vseeno si v takšnih trenutkih želim nekoga ob sebi, nekoga, ki bi znal vsaj malenkost zapolniti to praznino, ki jo nosimo nekje v sebi, globoko zakopano. nekoga, ki bi me zmogel že samo s svojo prisotnostjo pomiriti, poskrbeti zame v tistem najbolj prvinskem, materinskem smislu. mogoče zveni vse skupaj rahlo sebično, mogoče tudi je, ampak to je tisto malo, v bistvu edino, kar res potrebujem. Hkrati se zavedam, da nam vsega tega nihče zares sploh ne more dati, vsaj ne v tistem končnem, večnem smislu. do tega lahko pridemo le sami. mogoče pa nam lahko nekdo pri tem pomaga in vsi kdaj pa kdaj potrebujemo malo pomoči, pa če si to priznamo ali ne. sprašujem se, zakaj je pomoč tako lahko dati, pa tako prekleto težko sprejeti...